Ko te zagrabi…

Zrem, skozi okno, dan,

vse je veselo,

bi stekel rad na plan,

a ni mi moč,

z zdravili sem obdan,

me je prijelo,

kot da bi kuril, malenkost bolj sem vroč…

Potoček žubori,

in mi pomaha,

vzel bi mi skrbi,

vendar ne gre,

na travniku strmi

marjetka plaha,

kot da bi kuril, in še bolj vroče je…

Neljuba, prav nadležna je zadeva,

ko te zagrabi, si povsem gotov,

vso moč vzame, in poganja čreva,

pa komaj čakaš, da boš zdrav, kot nov…

Od jutra, pa do jutra, le moreče,

kakor da išče možne vse poti,

da v slabo voljo dneve ti razvleče,

da vsak trenutek dobro zamori…

A, slej kot prej, bo volja obrodila,

in ta nadlega bo sfrčala stran,

me dočakala bo marjetka mila,

s potokom stekel bom v sončen dan…

Je, bojda, takšen čas,

povsod razsaja,

vročina v okras,

ožema kri,

povrhu hripav glas,

da mi nagaja,

kot da bi kuril, obenem pa hladi…

Neljuba, prav nadležna je zadeva…