O zgolj tozadevnem razumevanju
Razumevanje
in/ali NAUČENO »razumevanje«
Kjer obstaja
razumevanje, tam deluje vedno. Razumevanja (dejanskega) se NE da naučiti.
Tudi moj Tar
izkazuje (a le na prvi, površen pogled) razumska ravnanja, ki pa to v bistvu
niso, pač pa se je, preprosto, NAUČIL »razumevati«. Pojasnim…
V urbanem
okolju je praviloma na povodcu. Povodec je resda dolg, dovolj dolg, da mu
omogoča relativno prosto (»svobodno«) izbiro poti (oz. gibanja), a, še vedno,
meni omogoča, da Tarovo gibanje omejujem, da ga nadzorujem, v smislu varnosti,
tako njegove, kakor varnosti okolice, kajti…
V kolikor bi
bil brez povodca, in bi na drugi strani ceste zagledal (njemu) mikavno zadevo,
bi nemudoma (»brezglavo«), tako kot NENAUČEN otrok, stekel prek ceste. S tem bi
tvegal, da ga povozi »avto«, s tem bi tvegal povzročitev prometne nesreče (v
kolikor bi ga spredaj vozeč voznik pravočasno uzrl in sunkovito zavrl, medtem
ko vsi ostali – za njim vozeči – vozniki, s svojimi odzivnimi časi, ne bi
zmogli slediti prvo zavirajočemu). Kakorkoli že…
Spočetka sva
imela »težave«, ko sva, denimo, hodila po »terenu«, sestavljenem iz pločnika (
= moja pot) in ob njem ležeče zelenice ( = Tarova pot), in so nama delale
preglavice razne ovire, postavljene na samem prehodu s pločnika na zelenico
(prometni znaki, drogovi uličnih svetilk, semaforji, drevesa…). Pa – ker je Tar
skušal nadaljevati svojo pot ( = po zelenici), in ker sem jaz nadaljeval svojo,
po pločniku, in je med nama bilo nekaj metrov razdalje, in ker je povodec tako
grd, da se ne želi naučiti »iti skozi oviro«, je prišlo do »zapletanja«: Tar
je, ves nebogljen, stal na svoji strani (naprej več ni mogel, ker je bil
povodec do konca napet), jaz sem, na pločniku, čakal, kdaj ga bo »pamet
srečala«, in bo ugotovil, da mora priti na mojo stran ovire.
Zaradi tega
sem začel, na sprehodih, pravočasno govoriti »tu bo treba« (in sem ga, s
pomočjo povodca, sočasno usmerjal na »mojo stran«) in je postajal ta »tu bo
treba« sčasoma vse redkejši, dokler se Tar ni naučil OPAZOVATI pot, po kateri
hodiva, in IZBIRATI stran, po kateri bo šel mimo ovire, tako da sedaj, tudi če
je nekaj metrov vstran od pločnika, pred neko določeno oviro pride na »mojo linijo«,
gre mimo ovire (po »moji liniji«), potem pa spet nadaljuje po svoje (do
naslednje ovire). Kakopak, to deluje le takrat, kadar mu zbranosti (načrtov) ne
skazi neka »mikavnost«, ki mu pozornost (tako, kot pri vseh nagonskih, po
pogojnem refleksu delujočih bitjih) preusmeri k sebi (in stran od same poti).
Pomeni, da
se je Tar NAUČIL »razumevati« ovire na poti (ko bi jih dejansko razumel, bi jih
brezpogojno tudi upošteval ter se temu primerno izkazoval – ga »mikavnosti« ne
bi vodile v težave).
Na povsem enak
način se NAUČIJO »razumevati« vsa nagonska bitja, potemtakem tudi večina t. im.
človeškega sveta. NAUČIJO se vsega, tudi »hoditi v šolo/službo« in »menjavati
denar za želene dobrine«. Celo tega se NAUČIJO, da se odzivajo na številne
»zvonce«, delujoče v »družbi«, »zvonce«, ki zapovedujejo različne odzive. Od
šolskega in cerkvenega »zvonca«, prek »zvonca« razprodaje ali novega, še
boljšega izdelka, do »zvonca«, ki obznanja »naše največje cankarje/prešerne« in
v imenu »našega plemena in svetih triglavov« (in/ali »zvonca« občutne socialne
diferenciacije) poziva NAUČENA bitja v agresivnost napram »nam« NEenakim,
drugačnim.
Je treba
zaupat…
Kar
nekajkrat sem že slišal, da “se ne da vsega pojasniti z logiko”, in da “je
treba marsikdaj zaupati”. Poglejmo, kako je s tem.
Če ni moč
vsega pojasniti z logiko (razumljivostjo, razumevanjem, potemtakem tudi s
poznavanjem, z dejanskim vedenjem o nečem), potem so stvari, katere je moč
pojasnjevati z NElogiko ( = z drugačnim od logike), potemtakem z
NErazumljivostjo, z NErazumevanjem, z NEpoznavanjem, z NEvedenjem o tistem, kar
pojasnjujem! Pomeni, da lahko popolnoma vsakdo, izhajajoč iz lastnega
NEvedenja, po svoje “razume” in po svoje “ve” o nečem, čemurkoli, kar NAJ bi
bilo, po možnosti, celo prepoznavno v podobi dejstva. Potemtakem dejstvo kot
tako, NE obstaja, v kolikor se ne zmore vsem in vsakomur prikazati v podobi
lastne istosti in s tem tudi dokazljivosti! Pomeni, če poenostavim, da lahko
voda zmrzne tako ob svojem ledišču, kakor tudi ob svojem vrelišču, odvisno od
tega kako posameznik »razumeva« zadeve (in se to “razumevanje” izkazuje kot
popolno nasprotje logičnega)!
Pomeni, če
grem korak dalje, da je narava dala možgane po nepotrebnem, če t(akšn)i možgani
niso zmožni ločevati niti med objektivnim in NEobjektivnim, če, posledično,
niso zmožni razlikovati med dejanskim in umišljenim, kajti dvomim, da se je
kdorkoli doslej uspel odžejati z vodo, ki se mu je prikazala v podobi slavne
Fate Morgan!
Kakopak,
takšno »razumevanje« potegne, brezpogojno, tisti, da »je treba zaupati”.
Zaupanje pa je čudna zadeva, ki govori predvsem o umski treznosti tistega, ki
se za zaupanje odloča!
Baje je
narava (na katero se nenehno sklicujem) opremila vsa živa bitja z orodji,
potrebnimi za zaznavanje, posledično za ugotavljanje in prepoznavanje med
različnostmi, tudi med okusnim in NEokusnim, varnim in NEvarnim. In bojda je
narava tako naredila, da k sleherni NEznanosti prihajaš s potrebno mero
previdnosti, kajti le previdnost te lahko obvaruje pred brezglavim skokom v
lastno slabo, v lastno škodo.
Pomeni, da
je za naravo povsem normalno, potemtakem tudi logično, da zaupanje (oziroma
nezaupanje) izhaja šele iz (s)poznavanja, iz (s)poznanega, pomeni, da je
NElogično, NErazumno, dobesedno NEumno zaupati v nekaj (karkoli), o čemer niti
toliko ne vem, da bi zmogel zaupanje graditi na poznavanju in s tem,
posledično, samega sebe trezno, odgovorno voditi skozi življenje.
Verjamem, da
“se ne da vsega pojasnjevati z logiko”, tam (in/ali takrat), kjer logika ne
obstaja (ali je, zaradi določenih okvar, “zablokirana”). Sicer se pa da, a se
je potrebno naučiti tistega “ne vem”, in se je potrebno sprijazniti z dejstvom,
da obstaja veliko vsebin, o katerih nihče (pa tudi vsi skupaj) ne ve(mo).
Je razum
posledica volje po »biti razumen«?
Obstaja
prepričanje, da je moč nerazumsko večino pripeljati (vzpodbuditi) do tega, da
bo pričela razumsko delovati. Poglejmo, kako je s tem, kako je z zadevami,
porojenimi s strani narave.
Vsako bitje,
ki ima noge, jih uporablja. Se ne sprašuje o tem, če bi jih, ali ne, pač pa
jih, preprosto, uporablja. Ker jih ima s konkretnim namenom, in ker mu uporaba
nog lajša življenje, mu omogoča, da se spretnejše znajde v okviru okoliščin, v
katerih živi.
V kolikor
pride do spremenjenih okoliščin, v katerih se noge izkažejo kot nepotrebne,
morda celo kot ovira, takrat »evolucija« sčasoma poskrbi za razvoj, za ustrezno
prilagoditev (bitja na okoliščine), in noge, zaradi neuporabe, najprej
zakrnijo, nato odpadejo (seveda – ne v življenjskem času ene same
posamičnosti). Lep primer za to je žival, znana pod imenom »slepec« - sodi v
rod kuščarjev, pomeni, da je nekoč imel noge, a so mu najprej zakrnele, kasneje
odpadle iz enega samega, preprostega razloga: slepec se giblje pod (zemeljsko)
površino, pomeni, da rije skozi prst, in za ritje mu bolj ustreza sedanja
oblika telesa.
Podobno,
vsaj v smislu »odpadlosti nog zaradi njihove neuporabe«, se lahko zgodi znotraj
posameznikovega življenja. Sicer sem že o tem, a ponovim: po vsaki dolgotrajni
neuporabi nog, se mora posameznik bodisi ponovno naučiti hoditi, bodisi bo
dospel do trajne odpovedi spodnjih okončin.
Popolnoma
enako je z vsemi deli, iz katerih so sestavljena bitja. Zaradi redne neuporabe
pride, skozi čas, do odpovedi, postopoma do odpadlosti (pomisli na rep, s
katerim so se krasili naši prapredniki), znotraj življenjskega obdobja pa do
deformiranosti (in, s tem, ne samo neuporabnosti, pač pa tudi obolelosti).
Veliko (kroničnih) ledvičnih obolenj je povzročenih zgolj zaradi nezadostnega
vnašanja tekočine v telo (da, ledvice, noge, roke… je potrebno »siliti« v
delovanje, jih »obremenjevati« v okviru zadolžitev, za katere so ustvarjene,
katerim jih je narava namenila). In natanko ENAKO je z možgani!
Pomeni, da
možgani NE sprašujejo o tem, če naj delajo ali ne, možgani, preprosto, MORAJO
delati! Obenem sodijo (možgani) med tiste dele slehernega življenja, na katere
ne moremo neposredno vplivati, v smislu odločanja o njih uporabi. Srce bije,
samo od sebe, ne sprašuje za dovoljenje. In možgani delujejo, tudi takrat,
kadar ugotavljaš, da »ni čas za razmišljanje«, tudi takrat, kadar se odločiš
»dati možgane na pašo«. So središčni del življenja, so računalnik, ki zajema,
nenehno, informacije iz okolja, ki nenehno te informacije melje, jih obdeluje
(pomisli na »sanje« - ti spiš, torej se ne odločaš o tem kaj boš »počel« z
možgani, oni ti pa, sami od sebe, »vrtijo film«)… je pa res, da se večine tega
početja možganov NE zavedamo, večinoma namreč poteka podzavestno.
V kolikor bi
se zgodilo, da možgani ne bi bili »polno obremenjeni« (v svojem delovanju), bi
se, posledično, v evolucijskem smislu, temu ustrezno tudi razvijali. Z drugimi
besedami – »odvrgli« bi svoj odvečen del, bi se zmanjšali, bi se prilagodili
konkretnim potrebam (znotraj konkretnih okoliščin) in bi, kakor »slepec«,
denimo, »ostali brez nog«, oziroma bi naredili nasprotno od tistega, kar so
naredili v preteklosti, ko so se, zaradi vse zahtevnejših »operacij« (del), s
katerimi so se srečevali predniki »človeštva«, večali, spreminjali! In bi
razvijali tisti(e) del(e), katere(ga) bi potrebovali za svoje delovanje.
Ne verjameš?
Skušaj dospeti do informacij o Ajnštajnovih možganih: že pogled nanje je
zadoščal, da so proučevalci ugotovili to, da so MANJŠI od povprečnih možganov,
obenem pa imajo za 15 % VEČJI čelni reženj (to je tisti del možganov, ki je,
med ostalim, zadolžen za t. im. abstraktno mišljenje, ki je PREDPOGOJ razuma)
od čelnega režnja povprečnih možganov. Torej MANJŠI možgani (kot celota) z VEČJIM
čelnim režnjem (»razumskim delom«).
In razmisli
o tem: glede na to, da razvoj (evolucija) »človeštva« poteka vsem enako dolgo
obdobje, kako to, da se vsi NE razvijamo (posledično tudi izkazujemo) na enak
način?! Morda zaradi različne zasnovanosti?
Pomeni, da
možgani delujejo, in v njih (znotraj njih zmožnosti) ni ničesar »v rezervi«. In
če sam NE morem vplivati na funkcioniranje (lastnih) možganov (pač pa le-ti
delajo, nenehno, »po svoje«), potem tudi nekdo drug tega NE zmore. Jih ne zmore
spodbujati v tej obliki, da bi pognal, aktiviral domnevno zastal, neuporaben
njih del (funkcije)! Pomeni, da NI nekega »ozaveščanja«, s katerim lahko iz
NErazumsko delujočega bitja narediš razumsko delujoče! Pač pa gre za preprosto
dejstvo: kakor je zasnovano, v okviru tega zmore delovati. Z nogami lahko hodim
(ne morem leteti), z razumom sem lahko razumski (brez njega pa ne).
Dejansko
poznavanje učnih vsebin
Da je javno
izobraževanje povsem nepotrebna zadeva, vsaj v obstoječi podobi, o tem mrgoli
dokazov. Morda je še najbolj znan, in prav "imeniten", dokaz, ki smo
ga nedavno doživeli v obliki trditev (celo!) "doktorjev znanosti"
(obe besedi namenoma dajem v navednice, ker omenjeni s svojim tozadevnim
znanjem izkazujejo popolno odsotnost razumevanja realnosti, pomeni, da
izkazujejo zgolj naučenost podatkov), ki so prepričali (sebi enako nedojemljive
"politike"), da "je država slab gospodar in da bo bolje
uspevala, če bo odprodala imetje" (pa ne rezidenc, raznih ministrskih
palač, torej gradbene šare, ki je povsem NEproduktivna, v ustvarjanju nekih
novih vrednosti, a tako produktivna v ustvarjanju neumnih odločitev, in,
kakopak, hudih posledic taistega odločanja!), imetje v podobi GOSPODARSKIH
obratov (torej produkcijo, edino sredstvo, s katerim lahko njen lastnik/imetnik
dejansko ustvarja nek družben proizvod, ter s tem samemu sebi zagotavlja tako
odločitev o zaposlovanju, kakor tudi odločitev o porabi ustvarjene presežne
vrednosti = "dobička"). In je država, kakopak, poslušala te
"strokovnjake" ter - sama sebi spodrezala "vejo"! Kajti...
Ni ga
(samostojnega) podjetnika, kateremu bo med prvimi stvarmi v mislih tudi
zagotavljanje ustreznih socialnih stanj (družbenega) okolja, pa da bi se
odrekel lastne pogoltnosti in zaposloval tudi v primeru
ne-pretirano-visoke-donosnosti, pač pa sleherni tovrsten posameznik stremi
predvsem k temu, da SEBI ustvarja zadovoljstvo, in zaposluje le toliko (in na
takšne načine/plačila), kolikor (in kakor) njemu ustreza, v dejavnosti, ki bi
jo lahko preprosto poimenovali "vloži čim manj (stroškov) in pobaši čim
večji izplen"!
Kaže, da
omenjeni "doktorji znanosti" ne zmorejo niti preprostega računanja, s
katerim bi ugotovili, če je država prihranila, s tem, ko je, na eni strani,
odprodala gospodarstvo (ter, kar sproti, porabila s prodajo pridobljen denar),
in, na drugi strani, prevzela zagotavljanje socialnih pomoči vsem brezposelnim
(ki so to postali IZKLJUČNO zaradi neumnosti politikov, zaradi neumnosti
občestva, pravzaprav zaradi nagonske zasnovanosti večine), občutila znatno
upadanje kupne moči (s tem tudi zmanjšanje priliva v davčno blagajno, in
priliva "prispevkov" iz plač) ter, med ostalim, tudi zaznala porast
stroškov na področju zdravstvenih uslug (brezposelna oseba, oseba z negotovim
socialnim položajem, zagotovo ni zadovoljna, in to njeno nezadovoljstvo se
odraža tudi na zdravju), obenem pa je, s tako začrtano "politiko",
pripeljala do rasti "družbenega nezadovoljstva", pa je samo vprašanje
kdaj bo "zgodovina" zopet pokazala zobe!
O tej,
uvodni temi, le še to: pravilna ugotovitev bi bila, da "država zagotavlja
sebi relativno ekonomsko neodvisnost, s tem, da ima svoje gospodarstvo, in da
je res to, da državo vodijo NESPOSOBNI, neprimerni "kadri", pa bi
bilo treba zagotoviti menjavo kadrov in obdržati nadzor (last) nad gospodarstvom"!
Kajti gre za isti princip, kot pri kmetiji: če kmet proda svojo kmetijo, potem
zagotovo ne bo mogel od nje neodvisno živeti, pač pa se bo lahko le udinjal
nekemu novemu gospodarju. Zdaj pa - če je kmet nesposoben, potem si drugačne
"usode" verjetno niti ne zasluži, in je, v smislu (pod)uka, dobro, da
se znajde v vlogi hlapca (če ima to srečo, da ga, nesposobnega, nov gospodar
zaposli)!
Omenil sem,
v naslovu, nekaj o tozadevnem poznavanju učnih snovi, tistih, dosegljivih
občosti, pa se odločim za predmet "biologija". Ne gre za neka
visokoleteča znanja, pač pa prej za osnove, med katerimi so tudi vsebine, ki
pripovedujejo o nastanku, razvoju človeka, in o tem, po čem se človek razlikuje
od preostalega, živalskega sveta. Že dolgo se ukvarjam s stvarmi, s katerimi se
sicer ne bi (tako imam tudi odprt "profil" na fejsbuku, nekoč pa sem
imel aktiven tudi blog, v okviru časopisne hiše, s katero sem sodeloval), ker
je moč znotraj teh stvari ugotavljati pretežno popolno neumnost! A sem, kljub
temu, sodeloval v tovrstni "izmenjavi mnenj" ter na tak način
ugotavljal stanja po vprašanju UMSKIH zmožnosti sogovornikov. Tako da sem, vsem
ostalim oblikam tega ugotavljanja, dodal tudi to.
Da, beseda
kot taka popolnoma zadošča za prepoznavanje vsebine slehernega, s katerim to
besedo izmenjuješ: ugotavljaš "načelnost", dejansko poznavanje
obravnavanih vsebin, dejansko razumevanje istih, in, seveda, razumevanje nekih
"novih okoliščin", podanih v podobi pojasnil, trditev, dokazovanja
drugačnosti od tistega, v kar je sogovornik prepričan/naučen (mimogrede: razum
RAZUME /to je njegova temeljna značilnost/ pojasnjevano in z argumenti =
dejstvi, obstoječimi v realnosti, izkazano/dokazano... in kadar gre za neka
splošna, vsakodnevna dejstva, vsem dobesedno "na očeh", in ne za neko
jedrsko fiziko, na primer, takrat takšna dejstva VSAKO razumsko bitje MORA
razumeti!). Kakorkoli že, med vprašanji, katera sem zastavljal sogovornikom, je
bilo tudi o tem, če mi lahko pojasnijo vsebinsko ( = bistveno) razliko med
človekom in živaljo.
Tu in tam
sem slišal trditev (brez kakršnekoli razlage te trditve oz. njene vsebine), iz
"topa izstreljeno" in zgolj naučeno (a NE tudi razumljeno!), o
"človeštvu, sestavljenem iz razumskih bitij", a pustimo tovrstne
trditve, v tem trenutku, pri miru, kajti: - tudi o ploščati Zemlji, o Soncu,
vrtečem se okoli Zemlje, ne nazadnje o atomu, kot najmanjšem nedeljivem
delcu... je šola razlagala. - šola je zgolj "prenašalka" (spo)znanj,
medtem ko se spoznanja, skozi čas, dopolnjujejo, spreminjajo (in traja, včasih dolgo
- pomisli na okroglo Zemljo, je tisočletja potrebovala, da je zašla v učno snov
- kar pomeni, da ne kaže nekritično sprejemati vsega, česar se učiš, v kolikor
vidiš, da obstajajo razhajanja med učenim = teorijo in "življenjem" =
prakso). - je res, da je človek razumno bitje, a JE RES tudi to, da
"človeštvo" ZAGOTOVO NI razumno (a bi MORALO biti, ko bi bilo zares
sestavljeno izključno/ali vsaj pretežno iz razumskih bitij).
Kakorkoli
že, odgovori so bili sila pestri in enega samega (zadovoljivega) nisem prejel,
v okviru katerega bi bilo izkazano vsaj osnovno znanje o vsebinah,
"učenih" skozi učno snov! Torej enega samega odgovora, ki bi ga lahko
upošteval (vsaj pogojno) v podobi "pravila", v podobi značilnosti,
danih vsem in značilnih za vse (vrste se med seboj razlikujejo po določenih,
specifičnih značilnostih, in znotraj vsake vrste ima njen vsak pripadnik iste
značilnosti/zmožnosti/ravnanja). In sem poslušal pojasnila o "hoji v
trgovino", o "vožnji avtomobila", o "uporabi orodja"...
celo do tega, da "se človek razlikuje od živali po tem, ker veruje v
boga" (mimogrede - v katerega? in - kaj je s tistimi, ki verovanja ne
prakticirajo?), skratka - VSA pojasnila so se nanašala izključno na
specifičnosti v načinu življenja (torej na izkazovanja, na POSLEDICE), in enega
samega nisem prejel, ki bi bilo zmožno prodreti globje ter dospeti do VZROKOV
(naravnih danosti/zasnovanosti) teh (navedenih) izkazovanj ( = posledic)!
Pomeni, da so se VSA pojasnila nanašala IZKLJUČNO na tiste stvari, katere je
moč zaznati s ČUTNIMI ZAZNAVAMI (in NE z razumom, s samim mišljenjem).
Pa je tako
preprosta zadeva, glede teh vzrokov: ves človeško-živalski svet se med seboj
razlikuje IZKLJUČNO po tem, da je za človeka značilen razum, za ostala
življenja pa nagoni! In V ČEM je VSEBINSKA razlika, med obema stranema
razvrstitve? V tem, da človek ZMORE tvoriti tako sedanjost, kakor tudi
bodočnost (zmore delovati do te mere na okolje, da ga spreminja = izboljšuje =
razvija, skratka, da deluje na način, da NE ogroža okolja, v katerem živi, in s
tem, posledično, tudi sebe!), medtem ko preostala življenja zmorejo zgolj
živeti v nekem danem okolju, se nanj (vsaj relativno) prilagoditi, NE ZMOREJO
pa ga tvoriti v smislu (dejanskih) izboljšav, v smislu napredovanja, razvoja
(mar ni čudno, to, da je sila malo tistih, znotraj človeštva, ki se izkazujejo
z nekim "samo sebi svojstvenim načinom", mar ni čudno to, da je sila
malo tistih, katerih "oblast ne pokvari", mar ni čudno to, da so
redki, ki se ne uvrščajo po sistemu "naš-NEnaš", pač pa svoja mnenja,
odločitve, ravnanja izkazujejo na temelju konkretnih vsebin in neodvisno od
okoliščin, v katerih se sami znajdejo?!).
Dejstvo, je
težava, kadar NE VEŠ kaj je to razum (kako deluje, kako se izkazuje), obenem pa
temeljiš na učni snovi, s tem pa si tudi zase prepričan, da si - razumen
(čeprav, v nasprotju od razuma, ki PREDVIDEVA posledice lastnih ravnanj,
posledice lastnega delovanja ugotavljaš šele z zamikom, takrat, ko se dejansko
pojavijo, pa še takrat so "drugi" krivi, da ti, v lastni nezmožnosti,
nisi uspel).
Vem, se
zavedam, da, po vsej verjetnosti, s svojimi zapisi porajam najmanj
"poglede čudenja", češ "ta pa ni pri pravi", a kljub temu
tvegam, in zapisujem. Upajoč, da bo nekoč dejstvo tudi prepoznano kot tako, kot
dejstvo. In da bodo "geniji" (končno) postali - povsem preprosti
razumski ljudje, ki so se odločili delovati na posameznih področjih in na istih
odkrivati (logiki, razumu) povsem sprejemljive, razumljive "naravne in
družbene zakonitosti".
Vzrok je
vselej V, in NE izven
Kadar skušaš
določeno posamičnost pojasnjevati z nečim, kar se nahaja IZVEN nje (torej ni
njen sestavni del, ni del njene naravne zasnovanosti), je popolnoma vseeno, če
tistemu, kar naj bi opredeljevalo to posamičnost, praviš »bog« ali pa
»politik«, »denar«, »družben sistem«, »banka«… v vsakem (takšnem) primeru
VERUJEŠ, da se posamičnost izkazuje na določene načine zaradi nečesa drugega,
in ne zaradi sebe (zaradi svoje zasnovanosti). Pa poglejmo, če je to res tako.
Drevo je
drevo, načeloma se, po vsebinski plati, med seboj bistveno ne razlikujejo,
drevesa. Gre za rastje, ki se izkazuje v svoji oleseneli (bolj ali manj čvrsti)
podobi, za rastje, ki poganja na deblu in se razrašča v krošnjo (ki, običajno,
sega nad preostalo rastje – grmovje, trave, rože).
Nekoč je
bilo drevo pradom človeka. Kakor opica, tako si je tudi davni prednik človeka
drevo izbral za svoje zavetje, za prostor, ki mu je nudil občasno (po potrebi)
dnevno zavetje in stalen ter relativno varen nočni počitek. Pomeni, da je
prednik človeka živel v drevesnih krošnjah? Ne, pomeni, da je del svojega časa
preživel v njih, medtem ko je preostali del, v iskanju hrane, preživel izven
njih, celo na tleh. Potemtakem je bil kombinirano drevesno-talno bitje, natanko
takšno (po okolju, v katerem je živel) kot so, še vedno, večinoma opice.
Seveda, v
času drevesnih plodov ni imel potrebe po tem, da bi pogosto zapuščal svoj varen
kot (krošnjo), je hrano našel v podobi drevesnih plodov. A kaj, ko ti plodovi
potrebujejo čas, za to, da sploh nastanejo, in da dozorijo ter se zreli
ponudijo v zaužitje, pa še takrat, ko dozorijo, zmorejo obstati relativno
kratek čas na vejah – prezreli, preprosto, (od)padejo na tla. In tudi sicer so,
ti plodovi, številčno omejeni, jih ni v nedogled, da bi tudi v nedogled tešili
lakoto vseh tistih, ki se z njimi (občasno) hranijo. Pomeni, da je tudi prednik
človeka MORAL večinoma hrano iskati na tleh (kakor to, še vedno, počno opice).
V
preteklosti se je zgodilo nekaj, kar je radikalno vplivalo na prednika človeka,
da se je le-ta odločil preseliti se, in zamenjati drevesno krošnjo (začetni
dom) za tla (novi dom). Da se je, skratka, odločil (besedo »odločil« uporabljam
pogojno, ker dvomim, da je šlo za zavestno odločitev, pač pa mislim, da je bila
sprememba bivališča povsem nagonsko pogojena) o tem, da ne bo več v krošnji
iskal svoje postelje in pribežališča, pač pa bo spal kar na tleh, morda v
zavetju neke jame (brloga). In se, s tem, izpostavil krepko večjemu tveganju (v
odnosu napram preostalim plenilcem), kot je bilo tveganje v času, ko je krošnja
določenim plenilcem (tistim, pač, ki nimajo zmožnosti plezanja na drevo oziroma
jim okolje drevesne krošnje onemogoča takšno učinkovitost plenjenja, kakršno so
zmožni izkazovati v svojem okolju, na tleh) onemogočala ogrožanje tega prednika
človeka.
Ta »nekaj«,
kateri se je pripetil, se je pripetil za VSA v krošnjah živeča bitja, kajti
narava (konkretno naravno okolje) se NE ZNA spreminjati na način, da se za
nekatere spremeni tako, za druge pa drugače (trava raste za vse enako, suša
pomori zelenje za vse enako, gozdni požar uniči rastje za vse enako), pomeni,
da bi se VSI v krošnjah živeči MORALI NA ENAK NAČIN ODZIVATI (in se, v
nadaljevanju, tudi razvijati), da bi potemtakem tudi opice morale slediti poti
prednika človeka, in da bi, če nadaljujem v tej smeri, tudi opice morale biti
danes povsem enake človeku! KO bi o posamičnosti (s tem tudi o vrstah) dejansko
odločalo okolje! Pa niso!
Res je,
okolje (posledično način življenja) in posamičnost, živeča v tem okolju, se
medsebojno pogojujeta. A le do določene mere, do mere (meje), ki jo lahko
obravnavamo kot NARAVNO ZASNOVANOST. Ali, povedano drugače: posamičnost se
lahko do določene meje prilagaja okolju, NE ZMORE pa se spremeniti na način, da
bi postala popolno nasprotje sama sebi! Človek, denimo, ima noge in roke (tako,
kot jih je imel, v pradavnini, njegov prednik, tako, kot jih ima opica, tako,
kot jih imajo številne druge živali – pa čeprav tem, njihovim nogam in rokam,
pravimo taca, šapa, karkoli že, gre za štiri okončine, s pomočjo katerih se te
živali gibljejo, si z njimi tudi pomagajo oziroma jih uporabljajo za neke druge
aktivnosti, s katerimi se izkazujejo), vendar – ne zmore leteti. Ne, ne zmore,
čeprav je od nekdaj pogledoval v nebo, za pticami, čeprav ga je to pogledovanje
pripeljalo do tega, da je iznašel način, s katerim si je občasno letenje
omogočil, a sam po sebi, brez umetnih kril, letenja NI zmožen. Pomeni, da sama
želja (po letenju, ali katerakoli druga) ni dovolj, da bi se dogajale
(evolucijske) spremembe, pač pa je potrebno nekaj drugega, nekaj, kar je zapisano
v zasnovanosti, naravni, sleherne posamičnosti (vrste). In – tudi opice se
ozirajo proti nebu, pa ne zmorejo ustvarjati umetnih kril.
Res je, s
tem, ko je prednik človeka zamenjal svoje življenjsko okolje, s tem so se
porodile tudi TELESNE spremembe. Spremembe ŽE OBSTOJEČEGA, in prav ničesar
novega ni izraslo (se porodilo) temu predniku človeka, nasprotno – celo manko
je dočakal (s tem, ko ni več živel v krošnjah, ni potreboval repa, da bi se z
njim oprijemal vej, in mu je le-ta sčasoma odpadel).
Kakopak,
obstajajo, še vedno, tisti, ki »vedo«, da je »bog« ustvaril človeka, in »vedo«,
da sta bila »Adam in Eva« (od »boga ustvarjena človeka«) brez repa, a tem, žal,
ni najbolj jasno to, kaj je trtica, in ti, kaže, ne vedo za primere (redke,
resda, a še vedno prisotne), v katerih dojenčkom kirurško odstranijo repe
(kadar se »narava« poigra in dosledno ne upošteva odpadlosti repa, pa ga, tu in
tam, nekomu nameni).
Res je,
spremenile so se noge, zravnale so se, sčasoma, stopala so pridobila bolj
plosko podobo, da bi zagotavljala večji oprijem tal, večjo stabilnost. Res je,
telesna drža se je spremenila, bolj se je zravnala, kajti v savani je bilo
potrebno (prek visoke trave) stoje oprezati za morebitno nevarnostjo. Res je, s
prijemanjem drugačnih stvari (kot so drevesne veje) se je spremenila tudi roka,
še najbolj dlan. In je res, da so se v drugačnem okolju (v drugačnih
okoliščinah) pokazali tudi drugačni problemi, na katere se je prednik človeka
moral priučiti, pa so se, s tem, spremenili tudi možgani. Vendar…
Tudi med
opicami obstajajo, ki živijo na tleh, denimo gorske gorile. In je tudi njim
odpadel rep. In so se tudi one morale naučiti določenih vsebin, v odnosu do
lastnih prednikov (ki so, utemeljeno domnevam, kakor vse opice, nekoč iskali
zavetje v krošnjah), da so se uspele uspešno prilagoditi novim pogojem živetja.
Z drugimi besedami: tudi gorske gorile so izbrale tla za svoje življenje (kakor
človek), pa so ŠE VEDNO – gorske gorile (opice). Kar pomeni?
To, zgolj
to, da »okolje« (tako naravno, kakor t. im. družbeno) lahko DELUJE na
posamičnost (vrsto), je pa NE MORE vsebinsko spreminjati, NE MORE spremeniti
njene naravne zasnovanosti. Te različne zasnovanosti so se dogodile časovno
krepko nazaj, celo »tik« pred tem, ko se je življenje tega planeta »odločilo«
porazdeliti se v več smeri, in je del tega življenja zlezel iz vode, na kopno.
Od takrat naprej pa so se te različne zasnovanosti samo razvile, se
izpopolnjevale, a IZKLJUČNO znotraj zasnov(anosti), kajti »od zunaj« ničesar
niso mogle zaužiti ali vdihniti, popiti, da bi se tisti »zunanji nekaj« vrasel
vanje, da bi postal njih del, celo tisti del, ki bi pogojeval nadaljnji razvoj.
Pomeni, če se vrnem k človeku in/ali opici in/ali človečnjaku (nagonsko,
človekoliko bitje, denimo Neandertalec), da ŠE VEDNO obstajajo RAZLIČNE vrste,
ki živijo v ISTEM naravnem okolju (če tlom lahko tako porečem) in ki bi MORALE
biti danes povsem enake (bi morale postati ISTA vrsta), KO bi zares okolje
odločilno pogojevalo evolucijo (razvoj), in ko ta razvoj NE bi bil odvisen od
same naravne zasnovanosti!
Ne nazadnje,
kaj pa je sploh to »okolje«, denimo »človeško«? Nič več, nič manj kot zgolj –
seštevek posamičnosti ( = posameznikov), pa kakršen je pretežni del teh
posameznikov, takšno zares je tudi »okolje«. Se sicer zmore navzven (in zgolj
domnevno) spreminjati (se lahko izkazuje na različne načine, in je, takrat, ko
se relativno ugodno počuti, bolj zadovoljno, s tem bolj umirjeno, s tem manj
težav povzročajoče, a se izkaže v povsem drugačni podobi takrat, ko količina
ugodja pade pod želeno raven, in je to moč opaziti dobesedno pri vseh NAGONSKIH
vrstah, in v vseh okoljih, tako v »človeškem«, kakor v živalskem). Z drugimi
besedami: sitost (pa ne samo sitost v smislu nahranjenosti s hrano, pač pa tudi
nahranjenosti z ostalimi »dobrinami«, ki v odnosu med posameznikom in »okoljem«
razvrščajo na »družbeni lestvici«) poraja umirjene, »pridne« posameznike (in s
tem tudi umirjeno, »pridno« celoto = okolje), medtem ko lakota vzbudi (tako pri
posamezniku, kakor pri okolju) povsem drugačne načine izkazovanja. A se vsebina,
dejanska zasnovanost, s tem NE SPREMENI, niti za pikico (ko bi se, bi se, skozi
čas, spreminjala tudi izkazovanja teh posamičnosti/okolij, a se ne).
Naučiti
nekoga, ki nima lastnih kril, leteti (brez pripomočkov)? Nemogoče. Naučiti
nekoga, ki nima pljuč (ribo, denimo), da bo preživel na kopnem? Nemogoče.
Naučiti nekoga, ki mu ni dana razumska zasnovanost (pač pa je nagonsko
zasnovan), da bo postal razumen?
Nemogoče.
In, z druge strani: kdor ima krila, ima NAČELOMA možnost letenja (samo
načeloma, kajti tudi med pticami so neleteče!), kdor ima pljuča, ima NAČELOMA
možnost živeti na kopnem (samo načeloma, kajti delfin brez vode = lastne
»zmočenosti« pogine!), in kdor ima zmožnost abstraktnega mišljenja, ima
NAČELOMA možnost biti razumen oz. razumski (samo načeloma, kajti zmožnost
abstraktnega mišljenja imajo tudi umobolni, vendar nimajo sočasnega zavedanja
realnosti… in zmožnost abstraktnega mišljenja imajo tudi razumsko zasnovani
posamezniki, tisti, katere je nagonsko okolje do te mere spravilo v svoje kalupe,
v fazi njih odraščanja oz. dozorevanja, da jim je razumsko delovanje okrnilo,
deformiralo!).
Politiki
pogojujejo okolje? Res? Se takšni že rodijo, takšni pogojevalci? Jim je
»usojeno« to, da bodo politiki? Daleč od tega: rodijo se kot povsem običajni
rojenci, in OKOLJE je tisto, ki jih IZBERE za politike, jih ustoliči na
položaje, jim da moč odločanja! In okolje je tisto, ki izbira po sistemu sebi
všečnega. In okolje je tisto, ki ne premore zmožnosti enovitega zavedanja,
potemtakem tudi ne zmožnosti ugotavljanja »značajev« in sposobnosti izbranih,
pa izbira po sistemu »ta je pa meni enak, pomeni, da ga »razumem«, in mi je
všeč«.
Mediji
pogojujejo okolje? Nimam »daljinca« (če se mi že vstajati ne da, da bi
preklopil program) in MORAM gledati/poslušati neumnosti? Ne moram, a kaj, ko mi
te neumnosti, kaže, povsem ustrezajo, ker enako tudi sam zmorem »razmišljati«,
ker enako tudi sam zmorem »dojemati« svet, ker za zahtevnejše (in meni tako
drugačne vsebine/programe), preprosto – nisem zmožen! In, ne nazadnje: razum NE
VERJAME kar tako, slepo, razum premore DVOM, razum premore POTREBO po tem, da
stvari PREVERI (preden ugotovi njih resničnost), pomeni, da bo razum prav
zlahka »preklopil program«, ko bo ugotovil, da je ponujeno neumno (se NE bo
pustil »poneumljati")!
Ne, ne,
popolnoma vseeno je, če veruješ v tega ali onega »boga«, popolnoma vseeno je,
če je ta »bog« v podobi »medijev«, čim veruješ, da je vzrok tebe samega
(tvojega početja) IZVEN tebe samega, že izkazuješ NErazumevanje temeljnih
zadev, že izkazuješ svojo NErazumskost!
In,
mimogrede, da bo, morda, lažje razumljivo: če »okolje« (nekaj IZVEN
posamičnosti) brezpogojno pogojuje posamičnost, povej – čemu različne tvari,
različne vsebine zmrzujejo pri različnih temperaturah (če je zmrzovanje odvisno
od »mrzlega«, bi bilo to »mrzlo« za vse enako)! Morda zaradi tega, ker ISTI
dejavnik RAZLIČNO vpliva na RAZLIČNE vsebine (vrste, zasnovanosti)?
In,
razmisli, za zaključek: bi bilo lačno »človeštvo« kaj bolj zadovoljno, ko bi mu
»mediji« ponujali same kakovostne, "pametne" vsebine?!
Je Zemlja
okrogla ali ploščata?
»Danes vemo
veliko več (kot so vedeli nekoč)«, je splošna prepričanost.
BEDARIJA!
Danes absolutna večina zgolj razpolaga z večjo količino podatkov, le-teh pa NE
»vidi«, NE razumeva prav nič drugače, kot jih je »videla«, »razumevala« v
preteklosti, takrat, ko je uradno veljalo, da »je Zemlja ploščata«.
Nagonska
zasnovanost je danost, naravna, katere NI MOČ spreminjati, pa je obsojena na
delovanje (izkazovanje) v podobah »pogojnega refleksa«. Kajti njeno
»razumevanje« ( s tem tudi »vedenje«) poteka IZKLJUČNO znotraj čutnega
zaznavanja (pomeni, da dojema le tisto, kar zmore s pomočjo čutil zaznavati),
obenem pa so njene zaznave le delne (in med seboj ločene), kajti NEenovitost
zavesti (zavedanja, spomina) ji preprečuje sočasno ( = hkratno) upoštevanje
različnih spoznanj (ugotovitev) o isti stvari (vsebini).
In, ker ŠE
VEDNO »vidi«, »razumeva« (ta, absolutna večina) samo v okviru čutnih zaznav, se
lahko le NAUČI »vedeti« o tem, da je »zemlja okrogla«, medtem ko, še vedno,
realnost (konkretno življenje znotraj konkretnih okoliščin) vidi v njeni
»ploščati« podobi.
KO bi zares
vedeli več, KO bi to »vedenje« razumeli, KO bi bili zmožni razumskega
delovanja, potem se, bržčas, ne bi (iz časov v čase) ponavljale ene in iste
napake, potem se, bržčas, ne bi vrteli v krogih. Kajti vrtenje v krogih,
capljanje na enem in istem mestu, vsekakor NI značilnost razuma, razumskih
bitij!
»Ljudje
ustvarjajo okolje«
Vzemimo, za
boljše razumevanje tega "ljudje ustvarjajo okolje", primer našega
planeta: tisočletja je potrebovala, Zemlja, da se je iz ploščate spremenila v
okroglo! Pomeni... Da "okolje" ( = pretežna, absolutna večina) PRAV
NIČESAR NE USTVARJA, v smislu neke tvornosti, pač pa zgolj ohranja (skuša
ohranjati), kakor vsa nagonska bitja, okoliščine, znotraj katerih so
"obsojeni" biti, znotraj katerih so (na)učeni obstati. NE spreminja
"okolje", spremembe so rezultat delovanja (razumsko zasnovanih)
posameznikov.
Po tem
vprašanju lahko pridemo tudi do sledečega: je moč NARAVNE DANOSTI spremeniti v
njih nasprotje? Je moč nagonsko zasnovanost spremeniti v razumsko
funkcioniranje? Mislim, da se strinjaš, če zapišem, da (zaenkrat vsaj tak
čarovnik ne obstaja) tega NI moč storiti. Z drugimi besedami: noben posameznik,
ki je drugačen od okolja, NI zmožen to okolje spremeniti (po vsebinskem
vprašanju), je pa zmožen na to okolje delovati izključno z nekimi otipljivimi
rezultati (lastnega dela), v kolikor ti otipljivi rezultati prijajo okolju (to
okolje v njih sebi in zase vidi ugodnosti), pa zmore (na)učiti živeti v
stanovanju, voziti avtomobil, hoditi v trgovino... in to je to, nič več, nič
manj. In prav zaradi tega se "preteklost" nikakor noče posloviti iz
"zgodovine", ker SE NI ZMOŽNA (vsebinsko) spreminjati.
Ljudje
(absolutna večina) SO okolje (pomeni, da ga ne ustvarjajo, pač pa ga /same
sebe/ le izkazujejo - živijo, takšni, kakršni so).
»Kar se
Janezek nauči, to Janez zna!«
Rek, ki
vsekakor ni brez osnove, nasprotno, vsebuje ugotovitve, ki sicer niso
neposredno zapisane, a je do njih moč priti z razmislekom.
Če zmorem le
to, kar sem se naučil zmoči, pomeni, da sem zmožen izključno ponavljanja
(naučenega).
Pomeni, da
je moje znanje omejeno v okviru tistega, v kar so me zdresirali (naučili).
Pomeni, da
to, kar znam (počnem), izvajam brez slehernega razmisleka, samodejno
(ponavljajoč naučeno).
Pomeni, da
nisem zmožen upoštevati morebitnih spreminjajočih se okoliščin (ki so v svetu
vsakdanje dejstvo).
Pomeni, da
zmorem biti, s svojim naučenim znanjem, uspešen izključno v okoliščinah, ki so
enake tistim, znotraj katerih so me naučili znati.
Pomeni, da v
bistvu ne znam, da ne razumem lastnega znanja (in vsebin, skozi katere svoje
tozadevno znanje izkazujem).
Pomeni, da
sem zmožen zgolj ohranjati obstoječe stanje (okoliščine), potemtakem nezmožen
tvoriti spremembe ( = razvoj).
Pomeni, da
sem natanko takšen, kakršna so vsa preostala »naravna bitja«, naučena
pre/živeti znotraj odmerjenih jim okoliščin.
Pomeni, da
ne delujem razumsko.
Pomeni, da
vsi tisti (in njihovi dosežki), ki tvorijo spremembe (dospevajo do odkritij,
ustvarjajo nove vsebine = tvorno spreminjajo čas, ga nadgrajujejo,
izboljšujejo) niso »moji«, saj se izkazujejo v popolnem nasprotju napram
»mojemu« izkazovanju.
Pomeni, da s
samim seboj (s svojimi izkazovanji) delujem v nasprotni smeri od smeri teh
»NEmojih«.
Pomeni, da
nisem zmožen kakovostno izbirati učiteljev (če nisem zmožen razmisleka o
lastnem izkazovanju, potem ga nisem zmožen tudi o tujem, če nisem zmožen razmisleka
o lastnih vsebinah, ga nisem zmožen tudi o tujih), pač pa se (na)učim (povsem
nekritično) tistega, kar »zna« tisti »učitelj«, ki ima name največji,
najmočnejši vpliv ( = neposredno okolje).
Pomeni, da
okolje, s takšnim načinom funkcioniranja janez(k)ov, uspešno ohranja samo sebe.
Sicer širi obseg (količino) tozadevnega znanja, vendar v bistvu ne doživlja
nikakršnih vsebinskih sprememb, zaradi česar prihaja vse bolj v razkorak s
časom – na eni strani je razvoj (ki izkazuje ne le nova spoznanja, pač pa, na
temelju njih, tudi nove prakse, izkazovanja – o katerih sam nisem zmožen
razmisleka), na drugi strani pa »moja« istost (identičnost vsem nekim »mojim«,
bivajočim skozi preteklost) ohranja, v »meni« (in z »menoj«) preteklost.
Pomeni, da
je rastoče nezadovoljstvo »človeštva« - moč iskati v preprostem dejstvu, da to
»človeštvo« NI ustvarjeno za spremembe, za razvoj?
»Voda ima
spomin«
Tako se
glasi ugotovitev sodobnih »znanstvenikov«, tistih, ki, očitno, pripadajo
večinskemu (nagonskemu, NErazumskemu) delu.
BEDARIJA,
kapitalna, govoriti o tem, da »ima voda spomin«, ker – ga nima. Voda ima le
svoje karakteristike, neke značilnosti, specifične zanjo, in na osnovi teh
specifičnosti (samo njej lastnih značilnosti) se v ENAKIH okoliščinah VEDNO
ENAKO »obnaša« (izkazuje). In to je vse, glede njenega »spomina«.
KO bi voda
zares imela spomin, takrat bi morala POMNITI preteklost (doživete izkušnje),
takrat bi morala ZAVEDATI SE te preteklosti (izkušenj), takrat bi se MORALA
zavedati tudi sedanjosti, takrat bi, skozi vsa desettisočletja, vsaj izmislila
način, v okviru katerega bi (taista voda) poskrbela za to, da bi se bila zmožna
prilagajati nevsakdanjim stanjem. Pojasnim…
Ena
temeljnih značilnosti vode je ta, da NIMA oblike (vsakokrat zavzame obliko
okolja: če je v kozarcu, je v obliki kozarca, v morju v obliki morja, kadar
prestopi bregove, je v obliki poplave), poleg tega pa je zanjo značilno to, da
JE tekoča (je, POSREDNO, živa, vsebuje veliko mikroorganizmov), kar pomeni, da
se MORA (tudi takrat, kadar je »ujeta« med obalami) gibati! S tem gibanjem
pravzaprav omogoča lastno živost ( = življenje mikroorganizmov), pa - če si že
videl za dlje časa zastalo, »zaustavljeno« vodo, potem si lahko ugotovil, da je
iz nekoč PITNE tekočine, iz tekočine, ki (za naše zaznave) NIMA vonja in okusa,
nastala NEpitna (zdravju nevarna) in smrdeča, neokusna zadeva, ki je, načeloma,
ŠE VEDNO voda (čeprav se ekstremno razlikuje od svojih siceršnjih, »normalnih«
opredelitev oz. značilnosti).
KO bi voda
imela spomin, KO bi se zavedala, takrat ne bi hotela biti NEživa, takrat bi že
našla način, s pomočjo katerega bi se izvila ujetosti in (lastnemu) mirovanju.
Če zmore skozi skale, skozi še tako čvrst beton…
KO bi se
zavedala, KO bi imela spomin, takrat bi našla način, da OSTANE tekoča, vselej,
da lahko ŽIVI SVOJE življenje, za katero je značilno, da »voda (rada) teče«, in
bi se »oblekla« (vodi primerno, pač, a kljub temu), da bi jo »oblačilo«
zavarovalo pred mrazom, pred zmrznjenostjo, pred tem, da postane – NEtekoča,
čvrsta, pasivna, torej pred tem, da postane led (sicer tudi v ledu
mikroorganizmi obstajajo, a so tudi oni lahko zamrznjeni, pomeni, da v času
zaledenelosti NE živijo svojih življenj).
Da kaj
takega ni mogoče, ker »se voda ne zna obleči, ker si voda ne zna narediti
oblačil«? Popravi, če se motim: tudi srna se »ne zna obleči«, tudi srna si »ne
zna narediti oblačil« (čeprav IMA spomin in čeprav se zaveda konkretnih stanj,
v katerih se znajde – njeno zavedanje je povsem enako zavedanju večinskega dela
t. im. človeštva, pomeni, da se zaveda le konkretnih okoliščin, v katerih se je
znašla), a je zato »narava« poskrbela za njeno zaščito, zato ji »narava«
omogoča menjavo dlake (prilagajanje spreminjajočim se – vremenskim –
okoliščinam), kajti srna SE ZAVEDA teh (spreminjajočih se) okoliščin, zato
POTREBUJE ustrezen odgovor (»oblačila«) zanje. Vodi pa je, kaže, povsem vseeno.
In – če je
nekomu povsem vseeno, potem se, očitno, ne zaveda realnosti, potem se, očitno,
ne more hvaliti s spominom, ali pa je (tudi takšni primeri obstajajo) »obupal
nad življenjem ter se zavestno odločil narediti mu konec«. Samo – voda ne želi
lastnega konca, preveč radostno poteče v potoke, ko jo sonce osvobodi ledenega
ujetništva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar