O psihičnih stanjih in njihovem
zdravljenju
Kdaj (in
čemu) ozdraviti, in kdaj (in čemu) naučiti NEozdravljenega »živeti naprej«?
Obstaja
teza, da je stanje, v katerem psihično obolelega »naučiš, da NEozdravljen zmore
(relativno) uspešno živeti naprej«, optimalen dosežek terapije. In, kakor vse,
ima tudi takšna trditev dve plati, pa se zaradi tega zmore izkazati kot
pravilna, lahko pa, zlahka, izkaže svojo nepravilnost. Odvisno od »predmeta«
zdravljenja. Pojasnim.
V kolikor je
psihično obolelo bitje nagonsko zasnovano, potem dejansko ne preostane drugega,
kot da ga naučiš, da NEozdravljeno zmore »živeti naprej«. Da bi trajno odpravil
( = ozdravil) psihično obolelost, potrebuješ obolelega, ki je ZMOŽEN
RAZUME(VA)TI vsebine življenja, pomeni, da ta oboleli premore enovito
zavedanje, in v okviru le-tega zmožnost sklepanja prek posrednih dejstev
(pokazateljev), potemtakem – zmožnost abstraktnega mišljenja. In ker nagonsko
zasnovana bitja te(h) zmožnosti ne premorejo, jih je moč z aktivnostmi,
podobnimi »dresuri«, preusmeriti z neke (zanje in za okolje) problematične
navade ( = načina izkazovanja), denimo alkoholizma, in jim to slabo navado
nadomestiti z novo.
Pomeni, da
je tak »zdravljenec« v bistvu NEozdravljen, pomeni, da so v njegovi psihi
ostali vsi vzroki, ki so ga (v preteklosti) popeljali v alkohol, a je z
zamenjavo navade postal sebi in okolju potencialno sprejemljiv(ejši). V
nasprotnem primeru, da se tudi po terapiji ni zmožen »znajti« v okolju, se
zlahka dogodi, da se ponovno povrne k stari navadi (ki mu je v preteklosti
pomagala »lajšati spoznanja«), k alkoholu.
V kolikor pa
je obolelo bitje razumsko zasnovano (in še ne okvarjeno v celoti, do stanja
popolne nezmožnosti razumskega delovanja), potem ga je NUJNO dejansko
ozdraviti, pomeni, da je potrebno do zadnjega prečistiti (in odpraviti) vse
vzroke, zaradi katerih se je bitje znašlo v stanju obolelosti. In ti vzroki so
v vsakem posamezniku, preprosto bi se jim dalo reči »nesposobnost soočanja z
okoljem« (večina psihičnih težav pri razumsko zasnovanih bitjih nastopi v
obdobju odraščanja, takrat torej, ko jih okolje sili v svoje kalupe, jih sili v
to, da postanejo okolju podobni oz. enaki, s tem tudi za okolje sprejemljivi).
Seveda se
tudi ob tem, ob dejanski ozdravitvi obolelosti, pojavijo vprašanja. Prvo je,
denimo, čemu bi pozdravil nekoga, ki se je že tako prilagodil okolju, da mu le-to
ne povzroča več težav? Pomeni, da se je »zlil« z okoljem, da lahko zaradi tega
lažje živi.
Odgovor je
sila preprost: smisel življenja ni v tistem »lažje živeti« (življenje nasploh
ni zabava, nasprotno, je sestavljeno iz vsakodnevnih problemov, in šele uspešno
reševanje teh problemov je lahko »zabavno«, daje občutek zadovoljstva nad
doseženim, s tem daje voljo življenju), zato tudi »lahkost živetja« ni na prvem
mestu, pač pa je na njem – kakovost življenja! In čeprav je oboleli
»prilagojen« okolju, ne zmore biti zadovoljen (zaradi nezadovoljstva se je v
bistvu znašel v psihičnih težavah), nasprotno, kakovost njegovega življenja (in
tudi umske, s tem, posledično, tudi vse ostale zmožnosti se ne izkazujejo tako,
kot bi se lahko, pač pa so dejansko deformirane!) je krepko slabša, kot bi
bila, v kolikor ne bi bil (s strani okolja) utesnjen (ta utesnjenost se
udejanji znotraj posameznika, v njegovi podzavesti). Da so takšne okvarjenosti
lahko zelo pereče, o tem priča tudi dejstvo, da zmorejo poroditi samomorilska
ravnanja (pred samim seboj, pred lastno okvarjenostjo, namreč ne moreš bežati,
lahko jo ali odpraviš, ali z njo trpiš, ali pa odpraviš samega sebe, medtem ko
se okolju lažje umakneš, četudi v podobi zavestne samoosamitve).
Res je,
zaradi ozdravitve bo razumsko bitje ZNOVA (prvič je bilo v obdobju odraščanja)
soočeno s samemu sebi povsem nasprotnim okoljem, a bo obenem zmožno biti
suvereno, tako v odločanju, kakor, posledično, v ravnanju, pa bo lahko, v
najslabšem primeru, moteče okolje »poslalo k vragu« in živelo po svoje, ter v
krogu tistih, katere si bo samo izbralo.
Nič kaj
lahko življenje, na prvi pogled vsaj, a zaradi tega toliko bolj zdravo. In
glede na to, da ima vsakdo pravico »biti to, kar je« (v kolikor s tem ne ogroža
drugih!), ima tudi razumsko zasnovano bitje pravico do – biti razumsko bitje!
In reševati težave z okoljem (le-te so razrešljive, čeprav v podobi že
omenjenega »k vragu« sistema), namesto da ga bremenijo njegove lastne, psihične
težave, katerih se samo od sebe ne zmore znebiti (jih odpraviti), obenem pa mu
do konca živetja kazijo življenje.
Kakopak,
obstajajo tudi dejstva, ki govorijo o tem, da družba omogoča le takšne pogoje,
ki večinoma vodijo le do tistega »naučiti NEozdravljenega živeti naprej«, a je
to vprašanje povsem »drugo poglavje«.
Prazne oči
ali o razliki med živetjem in življenjem
Imel sem
priložnost videvati »prazne oči«, pri razumsko zasnovanem, a (težko) psihično
obolelem bitju. To so takšne oči, ki za nekaj trenutkov ostanejo brez
slehernega sijaja (leska) in izgledajo povsem stekleno, prazno, mrtvo, do
takšnega njihovega izkazovanja pa pride v fazi zamenjave podzavestne podobe.
Vem, morda sam izraz ( = podzavestna podoba) ni ustrezen, morda je povsem
laičen, a sam, formalno povsem neizobražen s področja obravnave psihe (in
njenih izkazovanj), z njim obravnavam posamezna izkazovanja obolelosti. To so
tista stanja, ki (vsa skupaj) tvorijo osebnostno razdvojenost (bolje bi bilo
zapisati razcepljenost, kajti teh podob je lahko veliko) in v okviru katerih se
oseba NE zaveda sebe kot celote (pač pa se zaveda le lastne podobe, v kateri se,
v danem trenutku, izkazuje), potemtakem se NE zaveda lastnega življenja (kot
celote). Pomeni, da takšna oseba pri živem telesu izkazuje stanje mrtvosti
(umrlosti, odsotnosti življenja), takrat, kadar ena podzavestna podoba prehaja
v drugo in je potrebnih nekaj trenutkov, da se ta prehod izvrši (in se sijaj
povrne v oči).
Imam,
velikokrat, priložnost, da pri nagonsko zasnovanih osebah opazujem njihove
prehode »zavedanja«, takrat, denimo, kadar v pogovoru o isti vsebini spremenim
»zorni kot« in s tem izzovem spremembo ravnanj (»zavedanja«) pri sogovorniku,
ki se, povsem v okviru pogojnega refleksa, na spremenjen »zorni kot« odzove v
podobah izkazovanja, ki so povsem nasprotne poprejšnjim, in se ta sogovornik NE
zaveda niti lastnih poprejšnjih besed (stališč), niti poprejšnjega samega sebe.
Pomeni, da se istočasno ni zmožen zavedati lastnega življenja kot celote, pač
pa se zaveda le tistih svojih izkazovanj, ki so ustrezna (primerljiva) z
izkazovanji, katera prakticira v konkretnem, danem trenutku. In pri teh
menjavah nikdar nisem opazil »praznih oči«.
Kaj je
tisto, kar privede do teh »praznih oči«, značilnih za dejansko umrle, obenem
značilnih za prehode med posameznimi podzavestnimi podobami pri razumsko
zasnovanih, a psihično obolelih bitjih? Kaj je tisto, kar sočasno s temi
»praznimi očmi« izkaže tudi stanje popolne fizične odsotnosti obolele osebe? Da
ne bom napak razumljen: kakopak, takšna oseba NI zares fizično odsotna, ne
izpuhti (v fazi menjave podob), pač pa znotraj tega prehoda NE nadzira lastnega
telesa (v kolikor je ob zaključku predhodne podzavestne podobe stala, se v fazi
prehoda zgrudi na tla, bi bilo moč sklepati, da »omedli«, se onesvesti, izgubi
zavest), se to telo izkazuje kot mrtvo (pa čeprav, v smislu delovanja vseh
organov, vseh telesnih ustrojev, deluje, živi)?
Že v opisu
tega prehoda sem zapisal »se onesvesti, izgubi zavest«, pa bi se dalo, povsem
logično, sklepati, da so »prazne oči« pri razumsko zasnovanem, a psihično
obolelem bitju, posledica (izkaz) – odsotnosti zavesti, zavedanja! Pomeni, da
je moč povezati tudi zavedanje (zavest o samem sebi, s tem tudi o lastnem
življenju, o svetu, katerega – in kakor ga – ugotavljam) s samim obstojem, s
samim bivanjem, s samo »živostjo« ( = biti živ, živeti), kajti, če ponovim – v
času »praznih oči« se obolelost izkazuje kot mrtva, torej v podobah odsotnosti
življenja (kljub delovanju telesnih ustrojev), v podobah, katere je moč opaziti
pri tistih, ki se znajdejo v komi: deluje, organizem (vse poteka, lahko
samodejno, lahko s pomočjo aparatov = pripomočkov), vendar zgolj vegetira,
zgolj obstaja (in se samega sebe ne zaveda).
Pomeni, da v
fazi prehoda iz ene v drugo podzavestno podobo, razumsko zasnovano, a obolelo
bitje – ne obstaja? Pomeni! Kljub temu, da ga vidimo, kljub temu, da mu otipamo
utrip, slišimo dihanje, vidimo odprte oči… NE obstaja, ker NE obstaja ZASE, se
ne zaveda, da je, da živi. Zgolj vegetira, v tem prehodnem obdobju, je zgolj
»prisotno na planetu«, v podobi – predmeta. V podobi, ki, potemtakem, ne govori
o življenju, pač pa zgolj o živetju, o fizičnem obstoju.
In, če
povežem vsa ta prehajanja (pri razumsko zasnovanem med posameznimi
podzavestnimi podobami, pri nagonsko zasnovanem med posameznimi stanji,
povzročenimi z delovanjem po principu pogojnega refleksa), potem za obe vrsti prehodov
zlahka govorim o NEzavedanju. In pri obeh podobah (oboleli razumski
zasnovanosti in nagonski zasnovanosti) govorim o NEzavedanju samega sebe (kot
celote), s tem tudi o NEzavedanju lastnega življenja (kot celote) in o
NEzavedanju sveta, katerega ugotavljam (kot celote). Potemtakem govorim,
sočasno, tudi o NEZMOŽNOSTI sprejemanja verodostojnih, »odgovornih« stališč
(posledično ravnanj), temelječih na zavedanju realnosti (realnost je seštevek
vseh njenih posamičnih delov, je seštevek vseh posamičnih zavedanj, pa v
primeru, da se te celote ne zmorem zavedati, se ne morem zavedati realnosti,
pomeni, da NISEM zmožen ravnati tako, kot bi moral, da bi se uspešno lotil
razreševanja te realnosti, nekega problema, s katerim me življenje sooči… in ta
problem ni v podobi neke oprijemljivosti, neke vsebine, ki je dostopna čutnemu
zaznavanju, vsebine, ki je dejansko vidna mojim očem… kajti: kakopak, zmorem
reševati težavo »sestavljanja posameznih delov omare v celoto, v končno podobo
omare«, vsi ti deli so pred menoj, vidim jih… ne zmorem pa »sestavljati
posameznih delov ravnanj, vezanih na sprejemanje/izvajanje določenih
življenjskih odločitev« v smislu izkazovanja konstantnega, načelnega ravnanja
napram konkretni vsebini, ki obstaja, a je čutilom nedostopna, potemtakem NISEM
zmožen zavzeti enovitega mnenja o določeni čutni neoprijemljivosti, pač pa se
izkazujem v podobah pogojnega refleksa, zdaj tako, v naslednjem trenutku pa v
popolnem nasprotju lastnega predhodnega ravnanja… da bo bolj razumljivo:
vsebina je, na primer, ocena nekega »drugega«. Ta »drug« se prav nič vsebinsko
ne spremeni, je vselej tak, kakršen je, spremembe izkazuje le v svojem
ravnanju, pa – v kolikor mi da, kar želim od njega, je meni »dober«, v kolikor
mi ne da, je meni »slab«… z drugimi besedami: na tak način oceno ravnanj
dobesedno in brezpogojno prenesem v oceno tistega, ki ravna, pomeni, da nisem
zmožen upoštevati posamičnih in objektivnih okoliščin, ki pogojujejo spremembo
ravnanj ocenjevanega, pomeni, da se nisem zmožen zavedati celote, znotraj
katere sleherna posamičnost deluje, in v okviru katerih lahko pride tudi do
stanja, da mi ta »nekdo« NE ZMORE dati, kljub svoji želji, da bi mi dal).
In, če se
vrnem korak nazaj: v kolikor smo pri »osebi v komi« ugotovili, da ne gre za
življenje, pač pa le za živetje (za fizičen obstoj), smo ugotovili tudi to, da
NE more biti življenja, v kolikor se tega življenja NE zavedaš! Pomeni, če
nadaljujem v tej smeri, da pri razumsko zasnovanem, a obolelem bitju, in pri
nagonskih bitjih, obstajajo samo delčki življenja (če se te osebe zavedajo samo
delčkov samih sebe) in pomeni, da celota kot taka pri njih (zanje) sploh NE
obstaja, je ni (če se nečesa NE zavedam, potem tega zame ni… če se NE zavedam
bolečine – ker mi jo analgetik/narkoza odpravi, potem ta bolečina zame NE
obstaja).
Ugotovitev
(oziroma tovrstno razmišljanje, ki življenje povezuje z njegovim zavedanjem) ni
nova. Že Dekart je zapisal svoj »mislim, torej sem«, ugotovitev, kateri sodobna
»znanost« rada oporeka, češ da ne velja, da je nepravilna, čeprav…
Res je, tudi
kamen obstaja, a lahko z njim počneš vse, kar te je volja. Pomeni, da je kamnu
vseeno glede tega, kaj z njim počneš. Pomeni, da zgolj obstaja, in NE živi
(kajti ko bi živel, mu ne bi bilo vseeno). In v čem je razlika med kamnom (ki
se NE zaveda samega sebe) in katerokoli drugo vsebino (ki se NE zaveda same
sebe), pa čeprav je ta vsebina bodisi v podobi razumsko zasnovane, obolele
osebe, ali pa v podobi nagonske zasnovanosti? V kolikor je zavedanje samega
sebe pogoj življenja in v kolikor se NE zavedaš samega sebe (kot celote), potem
zgolj obstajaš, si (kot celota) v podobi živetja, nikakor v podobi življenja!
In zgolj še
pojasnilo Dekartove ugotovitve. Bil je, možakar, razumsko zasnovano bitje, pa
ne kaže zgolj neposredno ( = dobesedno) razumevati njegovih besed, kajti – tudi
pes misli (izbira med določenimi možnostmi), a zgolj obstaja (ker se ni zmožen
zavedati samega sebe, kot celote) v danem trenutku (in za poprejšnje svoje
trenutke ne ve, in ni zmožen tvoriti svojih bodočih trenutkov, jih oblikovati
po lastnih željah, vplivati nanje). In bi bilo pravilneje Dekarta (kot razumsko
zasnovano bitje) razumeti na sledeč način: če mislim, potem se zavedam lastnih
misli (samega sebe), potem zmorem tudi domisliti (dospeti v stanje, v katerem
bom uspešno razreševal probleme, skladno s svojimi željami), potem ravnam
razumsko (predvsem zaradi tega, kar se zavedam vseh svojih poprejšnjih stanj,
ker imam enovito, celovito zavedanje o samem sebi, potemtakem tudi o svetu, ki
sem ga skozi čas ugotavljal/spoznaval), potem sem dejansko v podobah življenja,
in ne zgolj v podobah živetja (nekih konkretnih, posamičnih trenutkov/obdobij)
oziroma (zgolj) – fizičnega obstoja (kakor kamen, kakor oseba v komi, kakor
oseba, ki izgubi spomin in s tem izgubi – se NE zaveda – svojega poprejšnjega
življenja, to poprejšnje življenje izgubi, GA NIMA).
Dolgo je
veljalo, da je srce središčni, najpomembnejši organ, kasneje je prišlo do
ugotovitve, da so to možgani. In zdaj jaz, še nekoliko »kasneje«, pripišem:
kakor pri komu. Za živetje je srce odločilno, za življenje so odločilni možgani
(zavedanje sebe kot celote, zavedanje sveta kot celote, zavedanje realnosti, in
temu ustrezna ravnanja, moja, usmerjena v razreševanje problemov – v uspešno,
torej dejansko lajšanje lastnega življenja, potemtakem povsem vstran od
ponavljajoče se »zgodovine«).
Ni komentarjev:
Objavite komentar