Ne
trkaj na moja vrata,
zato,
da bi me odpravil,
da ne
bi te več tiščalo,
in v
miru lahko boš spal,
kjer
želja in up končata,
tam v
dobro ne boš zastavil,
bolj malo
je še ostalo,
in nič,
kar bi reševal…
Vsa
pota nekje umrejo,
naprej je
le stežka iti,
pa
vsakomur to ni dano,
zaman
slednji je korak,
zaman
so oči, ki zrejo
le to,
kar zna ugoditi,
je
zanje prav vse zlagano,
ker
svet je predvsem grenak…
Vse še
naprej se bo vrtelo,
vse bolj
se redčil bo spomin,
pa ti
bo lažje, ko boš krenil mimo iti…
Kar se
ti vredno je zazdelo,
zdavnaj
že zmlel je časa mlin,
le še
malenkost ti ostane – pozabiti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar