O »večnem
bogu«
Preskočim,
namenoma, ugotavljanje možnosti tega, da nekdo ( = »bog«) obstaja še preden
obstaja »čas«, da obstaja izven vsega obstoječega, torej v NEobstoječem (v
kolikor naj bi »bog« ustvaril vse, kar obstaja, torej »stvarstvo« kot tako, je
moral ustvarjati kot ne-del tega stvarstva, torej je moral biti še preden je
bilo vse ostalo, torej je moral biti v »praznini«… pri tej domnevi se pojavi
dilema: je »praznina« sploh lahko »praznina«, če v njej nekaj – »bog« - že
obstaja?!), in se posvetim le »večnemu bogu«…
Da, »bog«
naj bi bil »večen« (in tudi vsemogočen). Dobro. Z ugotovitvijo, da šola(nje)
poteka POVSEM ZAMAN, zastavim razlago na sledeč način…
V različnih
časih so obstajali različni bogovi, in vsi, od prvega do zadnjega, so bili (po
»vedenju« občestva) večni! Občestvo, kakopak, o »bogovih« dovolj ve, ne
nazadnje je z njimi v nenehnem stiku, pa informacije dobiva »iz prve roke«, in
je tudi res, da »občestvo« vsakega časa »ve vse«… čeprav v vsakem naslednjem
času občestvo »ve več od vsega« (saj je znana ugotovitev »danes vemo več, kot
so vedeli nekoč«)… pomeni, da so bili vsi bogovi, aktualni v posamičnih
časovnih obdobjih, večni (in navdahnjeni z »božjimi močmi«).
Pri tem,
kakopak, nastane vprašanje: kaj se je zgodilo s starimi (večnimi) bogovi
takrat, ko so jih nadomestili novi? In kaj se je zgodilo z nekdanjo »vse vednostjo«,
da jo je nadomestila neka nova, prav tako »vsevedna vse vednost«?! V vsakem
času namreč, ponavljam, občestvo VE vse, tudi o »bogovih«, pa ne bi kazalo
dvomiti v to »vsevednost« (niti takrat »nekoč«, niti dandanes), saj tudi ostale
podobe izkazovanja občestva izpričujejo zasnovanost te »vse vednosti«…
Kakopak,
pojavi se tudi obstransko vprašanje: v današnjem svetu obstajajo različni
bogovi, različna verovanja, in so še vedno prisotni tako animizem, politeizem,
kakor monoteizem… in celo med naštetimi temeljne opredelitve niso najbolj
zanesljive (denimo, ko slišim tisti »v imenu svetega duha, očeta in sina«
pomislim na TROJICO, ne na enega samega)… in, kakopak, pripadniki vseh
posamičnih verovanj »vedo«, da je njihovo verovanje, da je/so njihov(i) bog(ovi)
edini pravilen/ni, medtem ko so vsi ostali verujoči »nepravilno usmerjeni«.
Pomeni, da mi ni dano ugotavljati o tem, kateri med pripadniki posamičnih
verovanj imajo prav, in kateri ne, kajti – prav vsi »dokazujejo« obstoj
predmeta svojega »čaščenja« izključno na osnovi trditev (prepričanj), in v
popolni odsotnosti kakršnihkoli razumu sprejemljivih dokazov, argumentov.
Pomeni, da je Svet dejansko razdeljen (v kolikor domnevam, da imajo vsi prav)
na več »bogov«, da je Svet seštevek več stvarstev, da obstaja več praznin, iz
katerih so številni bogovi preteklosti in sedanjosti ustvarjali Svet?!
Bojda je,
pri teh stvareh, potrebno temeljiti na »zaupanju« ( = verovanju, brezpogojnem
verjetju), kajti logika ne zmore tako daleč. Napaka, logika zmore dovolj v dolžino,
in natanko toliko, kolikor potrebuje za to, da ugotovi, da je brezpogojno
»zaupanje« kot tako (torej takrat, kadar zaupam v neznano) zgolj – izpričana
neumnost! Nikjer drugje, v naravi, namreč ni brezpogojnega zaupanja (verjetja),
pač pa se morebitno ne/zaupanje oblikuje IZKLJUČNO na osnovi
negativnih/pozitivnih izkušenj v odnosu do tistega, čemur ne/zaupaš! In je
narava živim bitjem dala »previdnost« in »strah« prav z namenom, da bi jih
obvarovala pred (nespoznano ne)varnostjo… in – v kolikor je narava umna, potem
je logično sklepati, da je NEumen tisti, ki njene umnosti ne upošteva, ji celo
oporeka! Čeprav…
Da, res je,
obstaja »večen bog«, celo en sam, za celotno občestvo (vseh časov), »bog«,
čigar večnost je/bo natanko toliko večna, kolikor je/bo večno »človeštvo«…
»bog«, ki povsem destruktivno posega v Svet (torej se izkazuje v nasprotju z
verovanji v »boga stvaritelja, ustvarjalca, tvorca«), »bog«, ki ve vse o vsem
(samo včasih ve celo več od vsega, ker se znajde v novih časih)… in ta »bog«
je…
Čemu so se
porodili »bogovi«? Iz preprostega razloga, ker »človeštvo« ni bilo zmožno
razumeti določenih dogajanj, pojavov… obenem pa je čutilo potrebo po tem, da
»vse ve«… obenem ni zmoglo te potrebe zadovoljiti z dejanskim poznavanjem,
razumevanjem, znanjem… pa si je omislilo »bogove«, ter z njimi zlahka poiskalo
odgovore na tisti večni »zakaj« - »ker je bog tako ustvaril/odločil«…
Z
nevednostjo samo po sebi ni prav nič narobe, objektivno gledano dejanska
vsevednost NE obstaja, in je povsem samoumevno, logično, da nihče ne more vsega
vedeti, da niti celotno človeštvo ne zmore vsega vedeti (ko bi vedelo vse,
potem ne bi bilo novih odkritij, potem ne bi bilo razvoja!)… in postane narobe,
s to nevednostjo, šele takrat, kadar sama sebi zmore (čeprav Nevedna) pričarati
takšne razlage, »resnice«, s katerimi svojo radovednost poteši, s katerimi si
(v podobi »vednosti«) zmore »razlagati« Svet. In kdor je objektivno NEveden,
obenem pa je prepričan v lastno vednost, ta je – neumen!
Pa, da ne bo
nesporazumov: obstaja več podob verovanja, obstaja več podob »bogov«, in zaradi
tega obstaja dejstvo, ki govori o tem, da tudi samooklicani »ateisti«
(tisti-ki-ne-verujejo-v-klasične-podobe-bogov) NISO neverujoči, kajti –
verujejo v drugačne »božje podobe«, verujejo v neke druge sile, stvari, pojme,
ki naj bi »usodo človeštva krojili/e« (od denarja, oblasti, šolstva, znanosti,
zdravstva, farmacije… do cest, orožja, trgovin), skratka, verujejo, da je
posameznik nemočen, in povsem v odvisnosti od že omenjenih PREDMETOV, POJMOV…
In je celo
res tako, vendar nikakor v razumskem svetu, pač pa izključno v svetu pogojnega
refleksa, v svetu nagonov, v svetu nezmožnosti celovitega razmisleka, v svetu,
v katerem se tudi moj Tar NE ZAVEDA posledic lastnih ravnanj!
Je svoboda
zares svoboda…
… za tiste,
ki je niso zmožni živeti? Ni, vsekakor da ni, nasprotno, preraste v lastno
nasprotje, v NEsvobodo. Pojasnim, resda z »živalskim primerom«, a nič ne de,
skušaj pojasnilo prenesti v t. im. »človeški svet«.
Predstavljaj
si živalski vrt. Ima zunanjo ogrado, notranjost pa je razmejena z notranjimi
ogradami, ki vrste, sobivanja nezmožne, ločujejo v njih lastno dobro.
So ogrožene
samo rastlinojede živali, ker bi jih mesojede požrle?
NE, ogrožene
so VSE, rastlinojede NEPOSREDNO, mesojede POSREDNO, a ogrožene so VSE. Poglej…
Recimo, da
bi živalski vrt še vedno ostal »skupno bivališče« vseh živali, ki v njem bivajo
(pomeni, da bi ZUNANJI zidovi = meje) ostali nedotaknjeni… in bi, da bi živali
imele več svobode, odstranili samo notranje ograde. Normalno, levi, tigri,
volkovi, medvedi… in še mnogi drugi plenilci, bi – planili na gostijo. In bi se
gostili, gostili, lepo živeli, vendar – samo do takrat, dokler ne bi bila še
zadnja žival, v podobi njih hrane, na krožniku. Kasneje…
Kasneje bi
preostale, mesojede torej, lakota prisilila, da bi se začeli pobijati med
seboj, se hraniti drug z drugim. In tudi to bi nekaj časa zadoščalo, za tiste
močnejše, ampak… število ( = količina hrane) bi se manjšalo, lakota pa bi še
vedno ostala. In bi takšna svoboda trajala natanko toliko časa, dokler zadnja
(preživela) žival ne bi požrla predzadnje. In kasneje, zaradi lakote, tudi sama
poginila.
Da, zaradi
tega so v živalskem vrtu živali ločene, za ogradami, in oskrbniki skrbijo
zanje, ker oskrbniki vedo tisti »kako in kaj«. In povsem enako načelo velja za
t. im. »človeški svet«: če nisi zmožen, česarkoli, potem tega ne počni. In – če
nisi zmožen samega sebe brzdati, in če tega ne zmorejo tudi vsi krog tebe,
potem ostajata le dve možnosti. Prva, svobodna, ki se izkaže v medsebojnem
žretju, druga, z omejeno svobodo, ki se izkaže v tem, da je tvoja svoboda
omejena, a vsaj lahko (pre)živiš!
Ne gre,
drugače, v zgolj tozadevno razumskem okolju!
Tudi živali
so »inovativne«
Da, zares
so, in bom trditev tudi pojasnil.
Da zmorejo,
živali, “nadgrajevati obstoječe” (vse tisto, kar zaznavajo s svojimi čutili),
da zmorejo sebi v prid uporabljati določena sredstva, okoliščine, in, povsem
inovativno, sebi ustvariti drugačne pogoje življenja, to dokazuje...
Vsaka sraka
(vrana), ki oreh odnese na cestišče, ga položi tam, kjer avtomobilska kolesa
največkrat “tečejo” (da, celo to zmorejo ugotoviti, omenjene ptice, kje je
možnost za učinkovito trenje oreha večja!), nato pa počaka, da ga kolo stre in
- pozoba jedro... vsaka takšna sraka je inovativna!
Zmorejo tudi
organizirano napram, npr. zabojnikom za “embalažo”... pa se prva odpravi (skozi
luknjo) v zabojnik, druga čaka zgoraj in podaja tretji, četrti... in le-te
bodisi odnašajo (v kolikor ugotovijo, da je predmet zanje “uporaben”), bodisi
odvržejo (v okolici, če menijo, da je predmet zanje brez vrednosti)!
In zmorejo v
določenih mestih ( = v njim /nekoč/ povsem “nenaravnem” okolju) pume, volkovi,
kojoti... jedilnik obogatiti z “domačimi živalmi” (jih lažje ujamejo, pa še
pred nosovi se jim sprehajajo)...
In zmorejo
ptice gnezditi na dimnikih (lepa, ravna podlaga, čvrsta), pod strehami hiš
(naravno zavetje), ali v hlevu (toplo, suho okolje, obenem dovolj muh -
hrane)...
So, seveda,
da so, tudi živali inovativne!
Enakost,
enakovrednost, enakopravnost…
Trdijo, da
narava (in/ali “bog”) ustvarja enaka, enakovredna, enakopravna bitja.
Potemtakem bi se morala enakost, enakovrednost, enakopravnost v naravi tudi
izkazovati, bi jo bilo treba videti (da bi bil njen obstoj dokazljiv)! Zastavim
s primerom iz uradno opredeljenega živalskega sveta...
Volkovi
(lahko pa razmišljaš o katerikoli drugi vrsti, kajti VSE poslujejo na povsem
enak način, kakršnega izvajajo volkovi). Skotijo se enaki, a le NAČELOMA
enakovredni in enakopravni. Enakost je pri volkovih izkazana v njih
značilnostih, torej vsebinskih opredelitvah, po katerih so vsi volkovi mesojede
živali (čeprav so to le neposredno, kajti posredno uživajo tudi rastlinske
tvari - takrat, ko je na jedilniku želodec uplenjene živali... in drobovina je,
pri zvereh, vselej tisti del plena, ki ga najprej požrejo); vsi živijo v okviru
krdela (torej imajo sobivanje nagonsko opredeljeno... in se izven krdela
znajdejo le tisti posamezniki, s katerimi je “nekaj narobe” - običajno zaradi tega,
ker si znotraj krdela ne zmorejo izboriti ustreznega položaja, pa bodisi sami
zapustijo skupino, ker se ne zmorejo sprijazniti s svojo podrejeno vlogo,
bodisi so iz skupine izgnani, s strani vodečih samca in samice... bodisi so
“le” številčni presežek v okviru konkretne sorodnosti z ostalimi člani krdela,
in jih narava sama usmeri v iskanje nekega drugega krdela, in s tem prepreči
“mešanje sorodstvene krvi”, posledično degeneracijo... in izven krdela trajno
ostanejo le tisti, ki se ne zmorejo vklopiti v neko novo volčje okolje oziroma
jih neko novo volčje okolje ne sprejme - v bistvu gre za eno in isto stvar, le
da je zapisana z dveh zornih kotov); vsi “tulijo v Luno”; vsi imajo glavo,
trup, štiri tace, rep... in to je VSA ENAKOST, ki jo volkovi premorejo (da,
zavedam se dejstva, da imajo, načeloma, volkovi tudi zobe, jezik, oči, zavedam
se, da se na enake načine izkazujejo skozi igro in/ali delo in/ali “urejanje
družbenih razmerij”, pa še bi se našlo, vendar menim, da je zapisano povsem
dovolj za razumevanje tega, kar skušam pojasniti). In so si med seboj povsem
enaki, v izhodišču, pa čeprav so med mladiči vidne razlike npr. v velikosti...
Pomeni, da
so si volkovi enaki le po danih opredelitvah (vrste kot take). In od tod naprej
se njih enakost - PRENEHA! Nekateri so bolj iznajdljivi, pa več sesajo, bolje
napredujejo, hitreje rastejo, postajajo močnejši... nekateri se tudi kasneje
izkazujejo v večji spretnosti, zagnanosti, vztrajnosti... pa celo med volkovi
pride do NEenakosti (zaradi česar imajo sobivanje urejeno v podobi povsem
hierarhičnih odnosov, in so tisti zmožnejši na/pri vrhu družbenega ustroja,
tisti, ki je najmanj zmožen, tisti pa je nekje na dnu, pri repu).
In, da ne
ponavljam, zapišem, da je zlahka moč (iz prejšnjega odstavka) ugotoviti tudi to,
da so volkovi enakovredni le ob skotitvi (in kasneje niso več, ker si, na
temelju izkazovanih zmožnosti nekateri izposlujejo ugodnejše pogoje, drugim pa
to ne uspe), zaradi česar tudi niso enakopravni (in je jasen “vrstni red”, po
katerem med njimi poteka vse, od hranjenja, do odločanja). In - kamorkoli boš
pogledal, v uradno opredeljen živalski svet, POVSOD boš videl, da obstajajo
tisti vodeči, in tisti (vodečim) sledeči!
Povsem enaka
dejstva obstajajo tudi v “dvonogem svetu”, v obeh vrstah, nagonski, večinski,
in razumski, manjšinski: rojevamo se (znotraj obeh vrst) zaznamovani z enakimi
značilnostmi (vrste), medtem ko je vse ostalo, naknadno, le posledica -
izkazanih zmožnosti! Zmožnejši bo malo “bolj enak, enakovreden, enakopraven”,
nezmožnejši pa malo manj.
Absurd, pri
vseobčem zatrjevanju o enakosti, enakovrednosti, enakopravnosti je prav v tem,
da taisti nagonski svet, ki se sklicuje na enakost (takrat, kadar se znajde v
položaju “manjše enakosti” torej neenakosti, in ugotavlja, da je neupravičeno na
slabšem od ostalih), zlahka pozabi na to enakost takrat, kadar zmore imeti več
od ostalih, torej takrat, kadar mu je dano pridobivati izkaze “veljavnosti”,
kadar zmore goltavo hlastati po materialnih dobrinah (po vseh tistih “simbolih”
družbene pomembnosti, od količine hrane, prek imetja
telefona-televizorja-avtomobila, do
obiskov-javnih-prireditev-na-katerih-me-bodo-vsi-videli in do - opredmetenih
“potrdil” domnevne osebne veljave, raznih šolskih izkazov,
priznanj-za-veščega-gasilca... in jim je sila pomembno celo to, primer
neumnosti, na primer, da taisti osebi, kateri zmorejo neposredno
čestitati/voščiti, svoje želje sporočajo prek medijev - da bodo ja vsi slišali,
kako smo dobri, kako radi imamo osebo, kateri čestitamo/voščimo)...
Vsaka
skrajnost je izkaz…
Hopsa, stop!
Tu bi pa izjemno veliko napako naredil, ko bi zadevo poenostavil in zapisal eno
samo ugotovitev, npr. to, da je (vsaka skrajnost) izkaz nepravilnosti,
deformiranosti, obolelosti... kajti tako preprosto v raznolikem svetu - ne gre!
Celo znotraj “dvonogega sveta” ni moč po “skupnem imenovalcu” razlagati zadev.
Skušam
pojasniti nekako takole: kar je povsem običajno v nagonskem svetu, to v svetu
razuma pomeni “stanje-ki-priča-o-deformaciji”, kajti značilnost razumskega
sveta je v tem, da ZMORE BRZDATI NAGONE, medtem ko je značilnost nagonskega
sveta ta, da je nagonski, da RAVNA IZKLJUČNO PO NAGONIH!
Recimo, da v
obravnavo vzamem hranjenje, pitje, čiščenje, druženje, spolnost, in zapišem v
podrobneje...
V nagonskem
svetu jedo takrat, ko je priložnost za jesti... in se takrat najedo do konca,
se “nabašejo”, kajti nikdar ne vedo o tem, kdaj bo naslednja priložnost
hranjenja... pomeni, da je v nagonskem svetu povsem “normalno”, da ješ, kadar
je za jesti, in da prenehaš jesti šele takrat, kadar več nisi zmožen ničesar
dodatnega vnesti vase. Pomeni, da je hranjenje opravilo, s katerim nagonsko
bitje, posredno, prihaja do zadovoljstva (sita žival v miru, ugodno počiva)...
ne nazadnje: obstaja eno samo “praznovanje”, v katerem ne bi bila hrana in
jedača ena temeljnih predpogojev veselja?!
Pri
razumskem bitju je hranjenje zgolj aktivnost, s katero organizmu dobavlja
potrebno količino tvarin, katerih presnova bo porodila neko moč, energijo, in s
tem zmožnost nadaljnjega živetja. Nikakršna zabava, zgolj “nujno zlo”. Kakopak,
tudi razumsko bitje raje poje tisto, kar mu je bolj-všeč-od-ostalega, a mu je
ta bolj-všeč zgolj merilo pri izbiri hrane, ni mu pa cilj, s pomočjo katerega
uresničitve bi dosegel neko zadovoljstvo. Pomeni, da razumsko bitje je le
toliko, kolikor potrebuje, in je le takrat, kadar potrebuje (mu telo sporoči, v
podobi lakote, da so potrebe izkazane).
Iz tega bi
se dalo zaključiti tudi to, da je prekomerno vnašanje hrane v nagonskem svetu
nekaj povsem običajnega, medtem ko je v razumskem - posledica/izkaz
deformacije, torej psihične okvare (ki priča o tem, da je razumsko bitje, pod
vplivi nagonskega okolja, postalo v določenem delu temu okolju enako!).
Popolnoma
enako je pri ostalih omenjenih izkazovanjih. Nagonski v pitju išče srečo,
razumski se zaveda, da sreče pijača ne zmore dati. Pri čiščenju, kadar to
postane redno, pogosto opravilo (a čiščenja ne izvajaš zaradi službene
dolžnosti, ker si, npr. snažilka, in ga ne izvajaš zaradi potreb konkretnega
prostora, denimo prostora, v katerem predeluješ mleko, pa morajo biti razmere
čistosti vselej na ustrezni ravni...), tako pogosto, da objektivno stanje
čiščenih površin/predmetov tega čiščenja sploh ne terja, takrat je pri
nagonskem bitju takšno ravnanje lahko tudi posledica navade, naučenosti (t.im.
vzgoje), medtem ko je pri razumskem bitju NUJNO obsesivno-kompulzivna motnja
(tako kot prenažiranje in vse ostalo, česar je več, kot bi ga “smelo” biti za
neko razumno delovanje/bivanje), pomeni, da s takšnim ravnanjem razumsko bitje
izkazuje izključno “psihično okvarjenost” (ja, na različne načine je moč
tozadevno “mašiti” tesnobe, tudi s hrano, tudi s pitjem, tudi z samo/nalaganjem
kupa sicer povsem nepotrebnih aktivnosti, tudi s - spolnostjo... a o njej
malček kasneje)!
Druženje? Je
ena povsem običajnih izkazovanj naravnega sveta, in vsa bitja (tudi razumska)
so - naravna bitja. Potemtakem z druženjem ni prav nič narobe, a je v
“izvajanju” tega druženja, v njegovem učinkovanju tista govorica, ki, spet,
izpričuje tako razlike med obema svetovoma, kakor zmore ločevati med
ne/pravilnostmi razumskega bitja. Pojasnim...
Nagonski se
radi družijo med sebi enakimi (poglej v “naravo”, in ugotovi, če se motim),
torej se družijo s tistimi, ki radi enako vedo o temeljnih zadevah (“gliha vkup
štriha”), pomeni, da se družijo s tistimi, pri katerih sebi najdejo potrditev o
enakosti (v okviru nekih fizično drugih, a vsebinsko enakih), o
ustreznosti/pravilnosti/sprejemljivosti (v odnosu do svojega okolja)... medtem
ko se razumski sicer zmore družiti z vsemi (kadar je govora o NEpomembnih
stvareh, npr. o vremenu, športu in ostalih “nedolžnih” vsebinah, pri katerih je
povsem “normalno”, da ima slednji “pravico do lastnega okusa, mnenja”), a se
težko druži z nagonskimi takrat, kadar pogovor nanese na temeljna vprašanja (v
okviru katerih je dogovor med njimi možen izključno takrat, kadar je razumsko
zasnovano bitje že do te mere psihično deformirano, da je imenitno
zdresirano/modificirano in je, po stališčih/ravnanjih o teh zadevah povsem
enako okolju!), pač pa si raje (po)išče družbo razumskih sogovornikov (glede na
redko posejanost le-teh je družba večih že juhuhu zadetek na loteriji!), s
katerimi zmore razpravljati, izmenjavati mnenja, jih argumentirati, na povsem
logični, torej razumu sprejemljivi osnovi.
Pomeni, če
nadaljujem, da je razumski že s svojo zasnovanostjo obsojen na to, da bo malo
“odmaknjen”, tudi fizično, od preostalega sveta, in pomeni, da se ta odmik (z
življenjem, s pridobivanjem izkušenj/spoznanj) samo še povečuje. Vendar - kadar
se ta odmik realizira v podobi popolne osamitve (torej v podobi nedruženja tako
z nagonskimi, kakor z razumskimi bitji), takrat je, spet, na delu - psihična
motenost, celo huda.
Spolnost? Dokaj
lahka zadeva, čeprav bi se dalo sklepati, na osnovi pogledov v “naravo”, da je
zapletenejša. Nagonski udejanjajo spolnost IZKLJUČNO NA svoji NAGONSKI
ZASNOVANOSTI, pomeni: ko jim kemični procesi porodijo slo, takrat je moč priti
do zadovoljstva izključno v primeru, da tej sli ustrežem, da sem spolno
aktiven...
Obstajajo
mnenja, da tudi v živalskem svetu ni tako, da se živali parijo “na obdobja”,
vendar je tudi način parjenja povsem odvisen od značilnosti/specifičnosti
posameznih vrst in okolja, v katerem (od katerega) živijo. Npr. obstaja veliko
vrst, ki se parijo takrat, ko je parjenje možno (miši, podgane, kopitarji, celo
človekov prijatelj pes - ko ga zagrabi, takrat naskoči), in obstajajo vrste,
katerim je “narava” omogočila pre/živetje s tem, da je njih spolno slo obrzdala
na določena obdobja (tu so, praviloma, vrste, ki bodisi dolgo nosijo dokler ne
donosijo, in vrste, katerih pretirano razmnoževanje bi porušilo naravno
ravnovesje... denimo volkovi, ki zmorejo celo načrtovati lasten razplod, in se
pripeti tudi to, da leto, dve, morda tri sploh ni novih legel, ker je v okolju
natanko takšna količina hrane, kakršna omogoča le pre/živetje obstoječega
števila plenilcev).
Potemtakem
nagonsko bitje, TUDI DVONOGO, občuje zaradi nagonov, ki ga v občevanje usmerjajo
in - v kolikor vem, da bo “družba” že nekako poskrbela bodisi za to, da bo
odstranila morebiten neželen zarodek, ali pa za to, da porojen otrok ne bo umrl
od lakote... ali pa vem, da je usoda otroka “zgolj” stvar božje volje, pa - če
ne preživi, potem je že “bog” tako hotel - potem zmorem seksati z vsako/vsakim,
ki mi pride v roke, če mi je vsaj toliko všeč, da vzbudi mojo slo... medtem ko
je razumskemu bitju spolnost izključno del sobivanja z osebo, s katero ima
dovolj stičnosti, da zmore ugotavljati tisti “imava se rada”...
Da, tisti
ljudski rek, ki govori o “ljubezni”, katera gre skozi želodec (skozi sitost,
ugodje), ali pa skozi posteljo (spolno sitost, ugodje), tisti, očitno, niti ne
ve kaj to ljubezen (imeti nekoga rad) dejansko je! In... ko samo na vseznana
Julio in Romea pomislim, hudika, bi bila njuna ljubezen sploh možna, v
nagonskem svetu, ko pa je bila njena temeljna značilnost - odsotnost
spolnosti?!
Pomeni,
nagonski občuje kadar nanese priložnost (kadar ga kemični procesi v slo
namenijo), razumski pa zmore sobivanje graditi tudi na drugih, številnih
vsebinah, pa mu je spolno občevanje le ena izmed oblik sobivanja. Zaradi
tega... je tudi nebrzdana spolnost, pri razumskem bitju, izkaz neke psihične
okvare, kakor je izkaz psihične okvarjenosti tudi druga skrajnost, potemtakem
absolutna spolna vzdržnost (“narava” je le dala “vse potrebno” za spolno
življenje tudi razumskemu bitju)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar