Življenja pest

Jutro še zaspano je, pa kaj,

se že kmalu uredi,

vodo si pristavila, za čaj,

kava že spomin krasi…

Ura, raje polovica več,

je tega, kar sem vstal,

vendar mački nočejo še preč,

bržčas sem premalo spal…

Stežka mi prodira v misli dan,

a preteklost se vrti,

razne so podobe, vro na plan,

se spominjanju mudi…

Pa zamahnem, kaj bi, znova, mlel,

kar bilo je, je bilo,

raje novo pesem bom zapel,

in pograbil za pero…

Že čaj na mizi,

pa je postalo bolj dišeče,

že gre na izi,

pa verz za verzom se vrsti,

in ko bo pesem dokončana,

z menoj, preprosto, poleti…

Me nič ne vleče,

da skozi okno svet bi gledal,

ne vidim sreče

v tem, da leno bi minil,

dokler bo pesem dokončana,

življenja pest bom ulovil…