Krenil
sem, zarana,
vse do
vrha hriba,
pot je
razdejana,
žulj pa
me boli,
se
korak mi vleče,
komajda
še miga,
iz
oblakov gneče
pa z
dežjem preti…
Ni mi pojasniti,
kaj me
je prijelo,
za v
hribe iti
nikdar
nisem bil,
spodaj
mi ustreza,
ravno
je veselo,
tam,
kjer kozel pleza,
nisem
nič zgubil…
Že res,
da s hribov bližje so nebesa,
a kaj,
ko mene tja ne vleče pot,
in, če
ne bo velikega čudesa,
bo
boljša družba tamkaj spod…
Prav vsak,
ki laže, krade, in hinavi,
da tozadevno
se vsaj spokori,
računa,
da se sred nebes pojavi,
meni pa
takšna druščina smrdi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar