Družba
bodočnosti?
Marxova
družbena vizija, teoretično, verjetno, najboljša rešitev družbenega sobivanja
RAZUMSKEGA ČLOVEKA, ima eno samo, a odločilno napako - je popolnoma
neuresničljiva v praktičnem svetu, v svetu sobivanja dveh povsem nasprotujočih
si vrst, nagonske in razumske!
Ko namreč
Marx govori, če poenostavim, o upoštevanju/izvajanju stvarnosti kot take, ko v
priznavanju obstoječe življenjske pestrosti ugotavlja potrebo po odgovornem
sobivanju, v okviru katerega bo vsakomur “dano” toliko, kolikor potrebuje (pa
ne le za golo pre/živetje, pač pa tudi za svoje tvorno so/delovanje, so/bivanje
v “družbi”), in v okviru katerega bo slehernik prispeval skladno z lastnimi
zmožnostmi, takrat, upam trditi, predpostavlja sobivanje razumsko
zasnovanih/delujočih bitij, torej bitij zmožnih samoobvladovanja, obenem takšnih,
ki se zavedajo osnovnega dejstva, da skupnost ni le tisti “jemati-zase”, pač pa
je predvsem “dajati-od-sebe”! Z drugimi besedami: kdor ni zmožen lastnih
interesov ugotavljati posredno, skozi (in v okviru) interesov celotne
skupnosti... pač pa so mu poglavitno, izključno merilo osebni interesi (in mu
je skupnost dobra le v tolikšni meri, kolikor znotraj nje uspeva zadovoljevati
lastne potrebe!)... ta je NEzmožen (so)tvoriti uspešno skupnost!
Vsekakor je
nemogoče, da Marx ne bi ugotavljal tako gromozanskih razlik med ljudmi, kakršne
se v praksi izkazujejo! A je vprašanje, kje je iskal vzroke teh razlik oziroma
s čem, na kakšen način (si) jih je razlagal. Obstajajo namreč, skozi vse čase,
ugotovitve teh razlik, in obstajajo tudi razlage, ki se med seboj razlikujejo
(pa govorijo o “vzgoji”, “izobrazbi”, “prepričanjih”), obenem pa so si povsem
enotne v smislu ugotovitve zmožnih in nezmožnih, sobivanje gradečih in
sobivanje rušečih bitij. Mimogrede: vzgoja, izobrazba, prepričanje... in
podobne zadeve so IZKLJUČNO oblike, načini delovanja/izkazovanja, torej so
POSLEDICA nekega drugega, dejanskega vzroka. Sleherno izkazovanje je namreč
zgolj izkaz vsebinske zasnovanosti posamičnosti/vrste, in s tem tudi njene
(naravno dane) ZMOŽNOSTI.
Nekoliko
bolj realno je, potemtakem, družbo urejal Platon, ki je temeljil na
prepričanju, da je vzpenjanje na “družbeni lestvici” lahko
upravičeno/pravično/za družbo uspešno le v primeru, da to vzpenjanje temelji na
izkazanih, v praksi (in v okviru etičnega!) dokazanih sposobnostih. A si je
tudi Platon po svoje razlagal razlike znotraj dvonogega sveta, zaradi česar je,
vsaj načeloma, slehernemu posamezniku dopustil “zmožnost” (tovrstnega
“družbenega vzpenjanja”)... pri čemer ni upošteval preprostega dejstva, ki
govori o tako “obstranskih” (dejansko pa so te značilnosti temeljne v
izkazovanju nagonskega sveta!) zadevah, kakršne so zavist, materialna
(nebrzdana) lakota ( = temelj potrošništva), nerealno ocenjevanje lastnih
ne/zmožnosti, gon po nenehnem tekmovanju z okoljem (in nikakor po tekmovanju v
smislu “doseči dane mi lastne zmožnosti”, torej v tekmovanju “s samim seboj”,
ki je edino ZDRAVO in za druge neogrožajoče tekmovanje)! Potemtakem tudi
Platonova država ne bi dolgo vzdržala, kar izpričujejo razpleti vseh “v dobro
zasnovanih skupnosti”, vseh “v dobro zasnovanih idej”! Vse propadejo, tozadevno
zaradi “oportunistov”, dejansko pa zaradi nagonskega dela sveta, ki v lastni
nezmožnosti dojemanja dejstev (jih vidi povsem “na glavo obrnjene” v odnosu do
njih dejanskosti... pa posledice obravnava kot vzroke, glede na to, da se
zaradi nezmožnosti celovitega vpogleda, zaradi nezmožnosti abstraktnega,
razumskega mišljenja, zaradi NEenovitega zavedanja ni zmožen dokopati do -
dejanskih vzrokov) ne zmore dojeti niti lastne vloge v družbenih dogajanjih (je
izključno destruktivna, po sistemu “da je meni dobro”, po sistemu “družba je
dobra kadar meni daje”), obenem pa prav z lastnimi aktivnostmi hiti - “graditi”
boljši svet!
Potemtakem...
dokler bodo dejanski vzroki temeljne razlike znotraj dvonogega sveta prezrti,
neupoštevani, do tedaj nekega trajnega, konstantno delujočega sobivanja,
preprosto, ne bo, ker ga NE MORE BITI! Pač pa bodo vedno obdobja “vodečih
posameznikov” (in v kolikor bodo le-ti etično delujoči, bo napredovanja deležna
celotna skupnost, v nasprotnem pa le njen del, vodečim enak, s tem tudi
ustrezen) in vseobčega “vodenja”, ki pa, nujno, ko porabi vse zaloge nekega
prejšnjega časa, brezpogojno izkaže le - lastne nezmožnosti! In se bo
“zgodovina” tudi v naprej cik-cakasto “vrtela”, a le do tedaj, dokler uporaba
najbolj nerazumskih orodij in načinov (orožje, vojna) ne bo tehnološko tako
učinkovita, da bo za “civilizacijami” ostal le... takisti pesek, kakršen
dandanes krasi Egipt, nekoč uspešno, razvito “deželo faraonov”! Razen v primeru...
Razen v
primeru uvedbe sistema, v katerem bodo izključno dejanske (nikakor le domnevne)
zmožnosti (predvsem raz/umske!) tiste, ki bodo merodajne za so/odločanje (o
družbenih vprašanjih), medtem ko bo preostalo, nagonsko stvarstvo smelo živeti
svoje (z etičnimi ogradami omejene) pravice, kajti BREZ ETIČNEGA RAVNANJA NI
DEJANSKEGA SOBIVANJA, etično ravnanje pa je upoštevanje drugega/ih,
njegovih/njihovih potreb, in nikakor ni (v praksi nenehno izkazovana)
“sebičnost”!
(Pred)pogoji
suverenosti (oz. samostojnosti)
Da bo
nekoliko bolj razumljivo, zastavim s posameznikom, in naknadno preidem na
skupnost (državo). Zakonitosti določene vsebine so namreč povsem enake,
neodvisno od podobe (količine) izkazovanja.
Kaj
potrebuje posameznik za to, da je samostojen, suveren?
Najprej, si
upam trditi, potrebuje to, da ga je sploh MOČ PREPOZNATI KOT POSAMEZNIKA, kot
nekoga, ki se razlikuje od preostalih. V primeru namreč, da posamičnosti ni moč
ugotavljati kot nekaj-od-okolja-drugačnega, potem je ta posamičnost le del
konkretnega okolja, enaka enakim, popolnoma nič drugačna, potemtakem je -
brezličen del brezlične celote.
Nato
potrebuje ZMOŽNOST ZAVEDANJA TEGA, DO KOD OBJEKTIVNO ZMORE SEČI. Torej se
potrebuje zavedati lastnih zmožnosti, mora poznati njih meje, kajti v nasprotnem
primeru, ko sili prek meja lastnih sposobnosti, se neizogibno znajde v
neprijetni situaciji: povzroči si težave, katerih sam (samostojno, suvereno) NI
zmožen (raz)rešiti.
Nato
potrebuje ZMOŽNOST KONSTANTNEGA IZKAZOVANJA “SAMEGA SEBE”, potemtakem trajnost,
načelnost, s katero potrjuje tako prvo vsebino (da, VSELEJ sem natanko takšen,
kakršen sem, in zaradi tega me je, kot takšnega, tudi moč prepoznavati,
ugotavljati), kakor tudi drugo (da, v kolikor ne segam prek lastnih zmožnosti,
potem ne izkazujem neuspehov, potem izkazujem to, da sem zmožen uspešno
opraviti tisto, česar se lotim). Pomeni, da mora znati
ne-podlegati-vplivom-okolja, mora znati izkazovati izključno samega sebe.
In
potrebuje, na koncu, tudi ZMOŽNOST USTVARJANJA VEČINE TISTEGA, S ČEMER
ZAGOTAVLJA LASTEN (psiho-fizičen) OBSTOJ, pomeni, da mora imeti sposobnost
ustvarjanja, kajti le na temelju te sposobnosti lahko pride do tega, da počne
neka konkretna opravila, s pomočjo katerih si omogoča (pre)živetje. In - v
kolikor te zmožnosti nima, potem je, vselej, odvisen od nekih drugih, potem ne
razpolaga s samim seboj, potem ne zmore biti samostojen, suveren.
In, če to
prenesem na področje države, potem bi se dalo brati...
Edina
zadeva, po kateri se država (danes so, za razliko od “nekoč”, države večinoma
tvorjene na “nacionalni bazi”) razlikuje od drugih držav, je - KULTURA (in z
njo tudi jezik, ki je del kulture). Na vseh ostalih področjih izkazovanja ni
ločnic, dejanskih, pa če se jih še tako trudiš najti!
Nato država
potrebuje IMETI SVOJE MEJE, kajti - če ne vem, do kod potekam, potem ne vem
niti tega, do kod sežejo moje pristojnosti, potem (zaradi spornih situacij)
tudi ne morem uveljavljati/izkazovati teh pristojnostih tam, kjer so “zadeve
sporne”... pomeni, da nimam same sebe (kot države) dejansko v “svojih rokah”,
pomeni, da s samo seboj (državo) ne zmorem ravnati kot s samostojno, suvereno
(pač pa moram vselej upoštevati tiste, s katerimi spornosti nisem razčistil,
tiste, ki tudi trdijo, da so sporna ozemlja njihova)!
Tretji
pogoj, značilen za posameznika, bi se dalo prevesti takole: da zmore biti
država suverena, potrebuje - svoj obraz, potrebuje svojo (samostojno, suvereno)
ZUNANJO POLITIKO! Pomeni, da mora razpolagati z zmožnostjo oblikovanja lastnih
stališč/ravnanj, neodvisno od mnenj/pritiskov preostalih držav, in da mora
izkazovati, obenem - konstantnost teh stališč (če izkazujem “različne obraze”,
v odvisnosti od okoliščin, potem sem prepoznaven le kot več-obrazen, torej kot
NEprepoznaven, kot nezanesljiv).
In mora
imeti, država, da bi lahko bila samostojna, suverena, ZMOŽNOST ZAGOTAVLJANJA
VEČINE TISTEGA, KAR POTREBUJE ZA LASTEN OBSTOJ, za lastno delovanje, kar
pomeni, da mora biti relativno ekonomsko neodvisna, mora biti zmožna
prehraniti, obleči, zaposliti... lastno prebivalstvo. In mora imeti tudi lastno
plačilno sredstvo (valuto), katere vrednost zmore sama “uravnavati” in ji s tem
opredeljevati tudi njeno “prodajno-kupno moč” (s pomočjo opredeljevanja lastne
valute namreč zmorem svoje proizvode narediti cenejše, in s tem kupcem
sprejemljivejše, pomeni, da zmorem z znižano vrednostjo denarja zagotoviti
večjo prodajo, posledično večji obseg proizvodnje, posledično večjo
zaposlenost, posledično manj “socialnih težav”... in obratno, seveda: v kolikor
razpolagam z nečim, s čemer drugi ne razpolagajo, v kolikor zmorem svoj
proizvod prodajati po višji ceni, potem s tem tudi ustvarjam povečano presežno
vrednost, ki jo lahko, posledično, namenim v reševanje “socialnih težav”).
O tem sicer
govori tudi stroka, a ker je le-ta povsem drug “pojem”, kot je “znanje
občestva”, je prav, da malo preprosteje zapišem. In, obenem, povprašam: katere
točke izpolnjuje “samostojno, suvereno” Podtriglavje? In katere točke
izpolnjuje “samostojen, suveren” povprečnež občestva?
Ugotavljanje
dejanskega
Kadar
ugotavljam/spoznavam določeno konkretnost, takrat je prvi korak v tem, da se
opremim s potrebno količino osnovnega znanja o tej stvari. In že pri tem znanju
se rado – zaplete!
Obstajata
namreč dve, na videz različni vrsti znanja o sleherni zadevi. Prvo je tisto
znanje, ki neposredno opisuje/pojasnjuje samo posamičnost, drugo pa je tisto
znanje, ki govori o taisti posamičnosti, postavljeni v »okolje«, potemtakem
obravnava posamičnost kot del(ček) določene celote (s tem pojasnjuje tudi medsebojne/interaktivne
vplive/dogajanja, izkazovanja, torej obravnava konkretne vzročno-posledične
povezave). In tu se že izkaže, da je zgolj poznavanje posamičnosti lahko zelo
vprašljiva zadeva, v kolikor je nisem zmožen obravnavati kot del(čk)a vsega, v
kolikor ne poznam njenega »obnašanja« znotraj neke celote, v kolikor mi je
celota – ne(po)znana!
In velja
povsem enako načelo tudi v obratni smeri, pa je moč trditi, da je poznavanje
celote praktično neizvedljivo, v kolikor ne vključuje tudi poznavanja njenih sestavnih
delov, torej posamičnosti.
Kakopak je
priporočljivo vsa pridobljena znanja (o čemerkoli) sproti preverjati, ter jih,
v primeru, da se v praksi, v življenju izkažejo kot dejanska, izkazljiva, s tem
tudi dokazljiva, sprejeti v podobi spoznanj, ali pa jih, v nasprotnem primeru,
preprosto – zavreči kot neuporabna, kot nedejanska, v praksi neizkazljiva,
neobstoječa.
Ker je
ugotavljanje vseh (do zadnje) posamičnosti (znotraj neke skupine/vrste)
neizvedljiva zadeva, je do spoznanj moč priti na osnovi zadostnega števila
vzorcev – čim večje je, to število, verodostojnejše je spoznanje – pri čemer je
potrebno te vzorce iskati/obravnavati v različnih okoljih/stanjih/situacijah,
saj je postavljanje pravil(a) izvedljivo izključno ob ugotovitvi enakega
(enakosti), in smejo biti morebitne razlike (različnosti) zgolj posledica
različnih vplivov (torej posledica nečesa, kar je izven obravnavane
posamičnosti), nikakor pa se te različnosti ne smejo izkazovati znotraj
ugotavljanega (kajti tovrstne, »notranje« razlike ne dovoljujejo postavitve
pravila). In v tem primeru je priporočljivo poznati tudi ugotovitve nekih
drugih, tistih, ki se ukvarjajo z istim »predmetom opazovanja«, ter, na osnovi
primerjave, s temi ugotovitvami – dopolnjevati lastno spoznano.
Ugotavljati
je moč na dva načina: neposredno in posredno. Neposredno ugotavljanje je
izključno tisto osebno, pomeni, da poteka na osebnih izkušnjah/vrednotenjih,
medtem ko je moč posredno spoznavanje deliti v dve vrsti…
Prva vrsta
posrednega spoznavanja je tisto običajno »učenje«, ki poteka na osnovi
seznanjanja z izkušnjami/spoznanji nekih drugih (proučevalcev), denimo (šolski)
uk.
Druga vrsta
posrednega spoznavanja pa je – spoznavanje prek tistih zadev, s katerimi se, na
različne načine, izkazuje predmet preučevanja. Pojasnim: po načinu je to
»posredno« spoznavanje v bistvu neposredno, saj ga izvaja preučevalec osebno,
in ga izvaja s tem, ko opazuje/ugotavlja konkretno posamičnost, a je te vrste
ugotavljanja kljub temu posredno, saj prek izkazov posamičnosti ugotavlja značilnosti
vsebine. Denimo, pri opazovanju človeka, pri ugotavljanju njegovih umskih
zmožnosti, ni potrebe po tem, da mu fizično »sežeš« v možgane, je dovolj, da
ugotavljaš njegova stališča (njih ustreznost z dejanskim, njih trajnost v istih
in spremenjenih okoliščinah), ravnanja (njih skladnost s stališči), zmožnost
dojemanja razlage in sploh – zmožnost sodelovanja v pogovoru, na način, ki
izkazuje tvornost, konstruktivnost (in ne nenehno enega in istega ponavljanja
enih in istih stališč, katerih sogovornik ne zmore niti argumentirano pojasniti
in jih, v odnosu do stvarnega, ubraniti/zagovarjati/izkazati).
Kakopak,
tovrstne ugotovitve je moč oplemeniti/podkrepiti tudi s spoznanji, dobljenimi
na povsem »fizičen« način, torej z različnimi ugotovitvami, pridobljenimi v
obliki preučitve konkretnih vzorcev (npr. s pomočjo ugotovitve »genske
zasnovanosti«).
In šele
takrat, ko je zapisano zaokroženo v podobi celovitega, takrat, ko je proučevana
vsebina spoznana v zadostni meri, da odklanja možnosti napačnega sklepanja,
šele takrat se je moč od ugotovljenega/spoznanega dokopati do (po)iskanja
VZROKOV, merodajnih za to, da se obravnavana posamičnost izkazuje natanko v
takšnih podobah, vsebinah, izkazovanjih, kakršne so bile tekom preučevanja
ugotovljene. In ker gre za povsem ENAKE vsebine, znotraj določene vrste, je moč
te vsebine opredeliti v podobi pravil, ki veljajo za sleherno posamičnost, ki
konkretni vrsti pripada (ko ne bi veljale, bi, preprosto, pripadala neki drugi
vrsti).
Pri
proučevanju človeštva je torej brezpogojno potrebna zmožnost
»znati-videti-razumeti-posredno-dostopne-in-čutnim-zaznavam-nedosegljive-značilnosti«,
potemtakem zmožnost abstraktnega mišljenja oziroma – razuma. So pa
priporočljive tudi izkušnje na področju t. im. psihe, saj je ugotavljanje bistveno
olajšano s tem, če dejansko veš, kako so zmožni »zunanji dejavniki« poseči v
nekega konkretnega posameznika, kako ga je zmožno nagonsko okolje psihično (in
tudi fizično) deloma ali v celoti ohromiti, omrtvičiti, onesposobiti… in če
dejansko veš, kako je moč temu posamezniku to ohromljenost, omrtvičenost,
onesposobljenost tudi odpraviti, povsem odpraviti. In tu je zgolj »naučenost«,
formalna, krepko premalo, saj tudi na tem (sila občutljivem) področju velja
temeljno pravilo, ki pravi, da je dejansko znanje izključno tisto, ki vodi do
želenega cilja (potemtakem ga je nujno moč izkazati tudi/predvsem v praksi),
takšno znanje pa ni zgolj naučeno, pač pa MORA biti dejansko razumljeno (in le
zaradi razumevanja vsebin prihaja do »odkritij«, o stvareh, potemtakem, o
katerih se njih spoznavalci niso imeli kje učiti)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar