Življenje,
njegov izvir in njegovo potekanje
Trdim, da
vsi elementi (sestavine), ki obstajajo, obstajajo povsod, v vseh »vesoljih«, in
je le od okoliščin, v katerih se nahajajo, odvisna njihova podoba (njih
izkazovanje). Pomeni, da je vse, kar tvori »vesolja«, torej vse, kar se v teh
»vesoljih« nahaja, zasnovano na isti osnovi! Z drugimi besedami: četudi nam je
na Zemlji določena kamnina nepoznana, so pa jo raziskovalci našli, denimo, na
Luni, to ne pomeni, da sestavin, ki to kamnino tvorijo, ni na našem planetu,
pač pa pomeni le to, da so se te sestavine (zaradi izjemne različnosti
»okoliščin na Luni« in »okoliščin na Zemlji«) modificirale, prešle iz svoje
prvotne zasnovanosti v drugačno zasnovanost. In je pri tem sporno, upoštevajoč
nenehen potek tokokrogov življenja, le to, katera je tista stopnja (oblika,
način izkazovanja), katero lahko označujemo z besedo »prvotnost«.
V kolikor je
trditvi težko verjeti, v kolikor ni razumljiva vloga okoliščin na izkazovanje
določene vsebine, potem pojasnim s povsem praktičnimi, vsakemu površnemu opazovalcu
znanimi primeri. Ob čemer prikličem v spomin sledeče dejstvo: vse, kar se
odvija v t. im. Svetu (tako v njegovem »živem«, kakor tudi v /tozadevno/
njegovem »mrtvem« delu, tako na samem »našem« planetu, kakor v preostalih delih
»našega (in preostalih) vesolj(a)«), vse poteka po povsem (logiki) dostopnih,
razumljivih načelih, po povsem prepoznavnih tokokrogih, vselej v neposrednih
vzročno-posledičnih povezavah, zaradi česar je moč »odkrivati« pravila oziroma
t. im. »naravne zakonitosti«, zaradi česar je moč v naprej vedeti, kako se bo
»nekaj« pripetilo, v kolikor se bo dogajalo v okoliščinah, znotraj katerih nam
je dogajanje (odvijanje, razvijanje) že (po)znano. Pomeni, da v sami »naravi«
(potemtakem tudi v »vesolju«) ni nekih presodnih naključij, pač pa so ta
(domnevna) naključja zgolj izkaz človeškega nepoznavanja celote.
Vzemimo za
primer neko goro, katerokoli, skratka nek kamnit masiv, in domnevajmo, da se
je, s te gore, odkrušila skala. Torej je odkrušek, ves, sestavljen iz istih
materialov. S časom se bo tudi ta skala krušila, razcepila se bo najprej na
manjše skale (sočasno se bo krušila na manjše/večje kamne), v končni fazi
»krušenja skale« pa bo nastalo samo kamenje.
Ker »čas«
(naravni pojavi) deluje tudi na kamenje, se bo le-to, postopoma, drobilo, se
spremenilo v kamenčke, nato v pesek, kasneje v mivko (po sistemu »od večjega k
manjšemu«). Zdaj pa takole, glede vpliva okoliščin:
- v kolikor
bo nastala mivka obstala na suhi podlagi, potem ima dve možnosti (spet odvisno
od okoliščin, v katerih se bo znašla, in odvisno od same sebe, v smislu
količine te sočasno nastale mivke). Prva možnost je, da obstane na mestu,
druga, da ne obstane (ker jo voda sproti spira, ker jo veter sproti odnaša). V
primeru prve možnosti (spet!) obstajata dve možnosti.
Prva je ta,
da se mivka preprosto »zlije« s svojo podlago (ponikne v zemljo, s čemer
spremeni strukturo tal, s čemer spremeni značilnosti teh tal – postanejo bolj
hranljiva, obenem postanejo bolj »kompaktna« /drobnejši material se bolj
»sesede«, se bolj »na gosto« zlaga v plasti/, obenem postanejo – povsem
drugačna tvar od izhodiščne, torej od tvari, kakršna je bila prej, preden je
vanjo posegla mivka). In tudi ta, prva možnost, ima dve (temeljni) možnosti – v
kolikor je količina »posedene« mivke velika, v kolikor ta mivka prevlada v
odnosu do podlage, do prsti, se bo s posedanjem (z zgoščevanjem) postopoma
spremenila v lastno prerojenost, kajti – zopet bo postala skalna gmota, do
pomembnejšega tektonskega premika resda ležeča v ali nad »zemljo«, kasneje
oblikovana v podobi nove gore. V kolikor je količina prsti večja od količine
mivke, potem ima ta mivka drugo možnost, kajti v tem primeru se bo zemlja
/strukturno/ resda nekoliko spremenila (začasno), hkrati pa se bo obogatila s
hranljivostjo, skozi čas pa bo tudi ta mivka postala – prst, »zemlja«.
- v kolikor
se bo mivka znašla v »mokrem« okolju, v vodi, ima, zopet, dve možnosti. V
izogib nepotrebnemu zapisovanju skrajšam: v odvisnosti od okoliščin (torej tudi
od razmerja med novodospelim materialom /mivko/ in osnovnim materialom /poprej
obstoječim »okoljem«) se lahko bodisi nalaga v nastajanje nove skalne gmote,
bodisi postopoma preide v podobo prsti. Kakorkoli že, ne obstaja ena sama
vsebina (posamičnost), na vsem t. im. Svetu, katera se izkazuje izključno enoznačno,
katero je moč poznavati samo z enega »zornega kota« oz. gledišča, katera ni
sestavljena iz lastnih nasprotij in katera ne deluje, spremenljivo, v
nasprotnosti napram vsemu preostalemu, obenem pa s tem (drugačnim) preostalim
tvori neko zaokroženo, smiselno celoto. Drugače, vsaka stvar, ki obstaja, ima
nek svoj pomen, ima svoj smisel (zaradi katerega je porojena, zaradi katerega
sploh »je«), vsaka, z izjemo ene same – »sodobnega človeka«. A o tem nekoliko
kasneje.
Pomeni, da
so okoliščine presodne, tako za same podobe (sleherne) posamičnosti, kakor za
njena izkazovanja. Seveda je presodna tudi zasnovanost te (in slednje)
posameznosti, pri čemer ne kaže pozabiti, da je najprej (bilo) okolje, šele
kasneje, naknadno, se razvija neka posamična konkretnost (pomeni, z drugimi
besedami, da samo okolje vpliva tudi na zasnovanost sleherne posamičnosti –
torej tudi na različnost kamnin, najdenih na Luni, napram kamninam, poznanim na
Zemlji!).
Okoliščine
zmorejo delovati tako kratkoročno, kakor dolgoročno, pomeni, da zmorejo
povzročati določene spremembe v obdobju posamičnega življenja, kakor neizogibno
povzročajo spremembe skozi generacije, v podobi evolucijskih sprememb. V prvem
primeru, torej v primeru kratkoročnega delovanja okolja, delovanja znotraj
posamičnega življenja, spremenjene okoliščine povzročajo le spremenjenost
izkazovanj (navad, podob/oblik soočanja s temi spremenjenimi okoliščinami).
Okoliščine
vplivajo na vse, žal vse (vsaka posamičnost) ne vpliva na okoliščine, vsaj ne
na neposreden način (vplivanja) – vse (vsaka posamičnost) pač nima zmožnosti
tvorjenja okoliščin, zavestnega ravnanja, z drugimi besedami: okoliščine
spreminjajo posamičnosti, kasneje pa že spremenjene posamičnosti spreminjajo
okoliščine (medtem ko zmore razum spreminjati okoliščine »v naprej«, zmore
snovati neke vsebine, si z njimi izboljševati pogoje bivanja, pomeni, da zmore
delovati v enakopravni interaktivni povezavi z okoljem). Poglejmo nekaj
dejstev, ki govorijo v prid zapisanemu.
Vsa nagonsko
zasnovana bitja (torej tudi večina /prednikov/ »sodobnega človeka«) so (bila)
»vezana« za nek svoj, konkreten teritorij, in so (bile) migracije prostorsko in
časovno omejene (pogojene), obenem vedno povsem enake (na enak način
izkazovane). Ko so »izčrpali« svoje izhodiščno lovišče (oz. nabirališče
plodov), so se selili na sosednje območje, ko so izčrpali le-to, so se selili
naprej, a vselej znova krog sklenili v svojem izhodiščnem položaju (terenu).
Takšno izkazovanje obstaja še dandanes, pri številnih (tudi t. im. nomadskih)
plemenih, ki še niso »ujela koraka« s tozadevno »tehnološko civiliziranim«
Svetom. Razum (Homo Sapiens) je, povsem nasprotno, krenil s svojega
izhodiščnega položaja (jug Afrike) ter se poselil po celotnem planetu, iščoč
vselej tisti »nekaj novega«, obenem ustvarjajoč to »novo«.
Vsa nagonska
bitja (torej tudi večina /prednikov/ »sodobnega človeka«) jemlje iz »narave«
(okolja) tisto, kar je ta »narava« (okolje) zmožna(o) (po)nuditi, pa se nastani
v brlogih, rovih, jamah, medtem ko je razum ugotovil, da je moč »streho nad
glavo« izdelati po lastni volji, na temelju lastnih potreb.
Razum je bil
tisti, ki je ugotovil, da je moč (z gorečo palico) ogenj prenesti s pogorišča v
votlino (in ga uporabiti skladno z lastnimi potrebami, ga ohraniti v podobi
njegove stalne prisotnosti, in ne zgolj občasne, »od narave dane«). Razum je
bil, ki je ugotovil, da je moč nabrati semena, obdelati zemljo in vanjo
zasejati semena, ter s tem pridelati plodove, potrebne za življenje (pomeni, da
je razum preusmeril »usodo« z nabiralca na pridelovalca). Razum je ugotovil, da
je moč divjo žival ujeti, jo udomačiti in poskrbeti za to, da se bo v
ujetništvu razmnoževala, mu dajala mleko, meso, kosti, kožo (in je, s tem,
preusmeril razvoj z lovca na rejca). Razum je bil tisti, kateremu je, po
tisočletjih, uspelo Zemljo zaokrožiti v njeno okroglost (nagonskim bitjem je
ustrezala ploščata), ugotoviti, da so tektonski premiki zaslužni za gorovja,
globeli, doline (nagonskim je zadoščala razlaga o »božji volji«)… in še bi se
dalo naštevati, v nedogled, različno delovanje napram okolju, ravnanje, odvisno
od same zasnovanosti, od razumskosti ali nagonskosti. In pri vsem tem
naštevanju bi prišli do popolnoma enake, enotne torej, ugotovitve: ves razvoj,
vsa izkazovanja, s katerimi zmore človeštvo zavestno »krojiti« (lastno)
sedanjost in bodočnost, si izboljševati pogoje pre/živetja, razreševati
(uspešno in trajno) različne probleme, je/so posledica razuma! Nagonsko
zasnovana bitja ne zmorejo, objektivno, prek naravnih danosti, tako naravnih
danosti, s katerimi so sama omejena, kakor prek naravnih danosti, značilnih za
t. im. okolje. Kakopak, zmorejo se naučiti posameznih modifikacij, posameznih dopolnitev,
posameznih »drugačnih izvedb« ali inovacij, ne zmorejo pa tvoriti novih vsebin,
spoznavati neodkritih zakonitosti, zavestno tvoriti čas (in s tem lastno ter
siceršnja okolja)!
Omenil sem
kratkoročno in dolgoročno delovanje okolja. Poglejmo primer srake (tipičnega
predstavnika nagonske zasnovanosti).
V »naravi«
živi tako, kot je to počela tisočletja poprej, vse od takrat, ko se je pojavila
v svoji današnji podobi (da, tudi sraka, kot vse ptice, izvira iz »pradavnine«
in je potomka letečih dinozavrov), pomeni, da, na primer, za tretje oreha
uporabi edino orodje, s katerim (v te namene) razpolaga – lasten kljun. Kaj pa
sraka, živeča v »urbanem« okolju? Ta je ugotovila, dokaj hitro, da obstajajo
ceste, da po teh cestah vozijo avtomobili, da avtomobilsko kolo stre oreh, v
kolikor zapelje čezenj. Pomeni, da se je sraka uspešno prilagodila okolju (je
okolje porodilo spremembe srakinega ravnanja), kar izkazuje s tem, da oreh ne
samo odnese na cesto, pač pa ga postavi tam, kjer predvideva, da bo »potekalo« (avtomobilsko)
kolo. Pomeni, da se je sraka naučila uporabljati »orodje« (kolo), katerega
sicer ni sama izmislila in ga ni sama naredila, pač pa se je to orodje,
preprosto, znašlo v okolju kot del taistega okolja. Pomeni, če zapišem drugače:
sraka ne izkazuje razuma (ni zmožna razumskega ravnanja, ni zmožna razumevanja
naravnih zakonitosti, pač pa zmore le »odzivati se na konkretne danosti in v
okviru teh konkretnih danosti«), a kljub temu ravna (le na prvi pogled!)
razumno, saj si z avtomobilskim kolesom (o)lajša tretje oreha. Pomeni, da se je
sraka naučila razumnega ravnanja (ni pa postala, s tem, razumna)!
In to velja
za vsa nagonska bitja, potemtakem tudi za večino, za t. im. »sodobnega
človeka«: zmore se naučiti, zmore (v naučenih okoliščinah) delovati (tozadevno)
razumno, zmore ponavljati naučene vsebine in postopke, ne zmore pa, še vedno
ne, razumevati tega, kar počne! In tega ne zmore zaradi NEenovite zavesti,
zaradi nezmožnosti zavedanja celote kot take, posledično zaradi NEzmožnosti
oblikovanja pravilnih ravnanj, zaradi NEzmožnosti zavedanja posledic lastnih
ravnanj (o čemer je bilo tudi v začetnem delu zapisanih nekaj besed).
Da se sraka
(ali katerokoli drugo bitje) razvija tudi dolgoročno, o tem je moč sklepati že
po tem, da sem zapisal, da so ptice potomke letečih dinozavrov. Pomeni, da so
se spremenile (tako telesno, kakor po načinih izkazovanja) skozi čas, pomeni,
da tudi nanje spreminjanje okolja (okoliščin) deluje v smislu evolucijskih
sprememb, pa – v kolikor bodo vse srake prešle na »avtomobilsko« reševanje
svojih problemov, bodo postopoma prenehale (v te namene) uporabljati svoje
kljune, in se bodo ti kljuni zmanjšali, postali manj masivni, čvrsti, močni. In
taisti princip velja za celotno življenje, za vse vrste tega življenja, za vse
živeče posameznike: konkretne okoliščine, posledično ne/raba določenih naravnih
danosti (kljuna, repa, nog…) pogojuje evolucijske spremembe, in nerabno zakrni
ter odmre (odpade), obstoječe (upo/rabno) pa zapopade novo obliko (primerno
konkretnim novonastalim okoliščinam). Pomeni, da je evolucija zgolj odmiranje
(nerabnega), na eni strani, in prilagajanje (modifikacija, spreminjanje)
uporabljanega, nikakor pa ni porajanje nečesa, česar ni že v sami zasnovanosti,
v okviru značilnosti, po katerih se posamezne vrste razlikujejo med seboj, in v
okviru katerih se posamičnosti uvrščajo v sebi značilne vrste.
Ti principi,
»zakonitosti narave«, so obče veljavni, pomeni, da veljajo za vse čase in v
vseh prostorih, potemtakem tudi v vseh (pre)delih »vesolj«. Ker so obče veljavni,
ker veljajo brezpogojno, so lahko prepoznani v podobi zakonitosti, posledično
definicij, pravil. Pomeni, da je ves »vesoljni red« zasnovan na vsem(u) enaki
podlagi.
Da naj bi
imelo življenje nek pomen, v odnosu do celotnega živetja, v odnosu do celotnega
Sveta (tako »mrtvega«, kakor tudi živega), da naj bi s svojim obstojem
izkazovalo nek smisel (torej prispevek posamičnosti v odnosu do celote), je
dejstvo. Kakor je dejstvo, da (morda) prav zaradi tega življenje ni porojeno v
podobi nekega »privilegija«, neke lahkotnosti, pač pa je zapleteno in iz težav
sestavljeno stanje. Pa je, kakor vse ostalo, tudi samo sestavljeno iz (lastnih)
nasprotij, kajti prav nasprotja (ekstremna stanja) so tista vsebina, ki
preprečuje neko konstantno ponavljanje enega in istega, neko monotonijo, v
bistvu stanje »umrlosti pri živem telesu«.
O teh
nasprotjih sem že, a ne bo škodovalo, če jih še nekoliko približam
razmišljanju. Poglejmo tri povezave, tri delovanja (sovplivanja) med seboj
nasprotujočih si vsebin, obenem vsebin, ki so med seboj povezane kot nujnost,
brez katere obstoja (teh vsebin) ne bi bilo. In pri vseh teh povezavah igra
glavno vlogo – trava.
Trava –
zemlja
Kaj počenja
trava? Raste (iz zemlje), se hrani s sestavinami (iz zemlje), potemtakem –
zemljo izčrpava (ji jemlje njene sestavine, jo, s tem, siromaši). Vendar…
Trava zemljo
tudi prekriva (jo brani pred vplivom Sončeve toplote, otežkoča zemljino
izsuševanje), jo s koreninami »drži na kupu« (preprečuje vetru in vodi, da bi
to zemljo odnašala drugam), obenem pa trava odmira in s tem, ko trohni – hrani
zemljo.
Pomeni, da
sta trava in zemlja hkrati v tozadevno (medsebojno) nasprotujočem si odnosu,
dejansko pa sta v odnosu t. im. simbioze, in se med seboj dopolnjujeta, druga
drugi omogočata zadovoljevanje potreb, s tem tvorita uspešno delujočo celoto!
Trava –
Sonce
Trava
potrebuje Sonce, potrebuje njegovo svetlobo (s pomočjo fotosinteze si
predeluje/prideluje hrano, s pomočjo hrane sploh pre/živi, raste, se
razmnožuje) in potrebuje toploto (v mrazu bi trava pomrzla, bi se izkazovala z
lastno umrlostjo). Vendar…
Sonce
izsušuje zemljo (s tem, posledično, negativno deluje na njeno kompaktnost, s
tem omogoča njeno večjo dovzetnost na erozijske sile, s tem, posledično, slabša
njeno »vododržnost«), torej manjša količino vode, nahajajoče se v zemlji,
potrebne (kot predpogoj) za pre/živetje trave. Obenem Sonce preti »požgati«,
vse, kar se mu znajde na dosegu žarkov, torej tudi travo. Zaradi česar…
Trava tvori
kisik (pravzaprav ga, kot odvečnost, izloča v okviru procesa fotosinteze).
Kisik, izpostavljen (Sončevemu) sevanju se spremeni, postane trovalenten,
postane ozon. Ozon, sicer strupen (za življenja), se pojavi kot plast
(ozračja), pomembna za zaščito pred – Sončevim sevanjem, pred Sončevimi
zmožnostmi »požgati vse«!
Spet
povezava nasprotujočih se izkazovanj, vplivanj, povezava, ki šele z
upoštevanjem vseh njenih posamičnosti tvori smiselno (in uspešno delujočo)
celoto!
Trava – voda
Trava
potrebuje vodo, je sama (kakor vse življenje) pretežno sestavljena iz vode, in
mora obnavljati (že vsebovane) lastne količine. V nasprotnem najprej preneha z
razvijanjem (z rastjo), naknadno lahko tudi odmre (začasno ali trajno, v
odvisnosti od okoliščin).
Trava
preprečuje vodi »odnašanje zemlje«. Pomeni, da (načeloma) vodo usmerja v struge
(s tem preprečuje njeno razlitost). Pomeni, da zmanjšuje, posledično, njeno
izhlapevanje. Obenem trava vodo »prečiščuje« (s fotosintezo iz vode izloča
kisik, le-ta pa, naknadno in skozi ozračje, znova dospeva v vodo).
Tudi tu bi
se dalo govoriti o medsebojnih koristih, o neločljivi povezanosti dveh
(relativno gledano) nasprotij.
Čemu sploh
je (obstaja) življenje? Zato, da bi omogočalo razplod in nadaljevanje (samega
sebe)? Zato, da bi nudilo (omogočalo) radosti (samega življenja), da bi bilo
samemu sebi namenjeno?
Tudi po tem
vprašanju (in možnih odgovorih nanj) obstajajo različnosti. Prvi možnosti,
domnevi o obstoju življenja v »namene razploda« bi lahko pritrdili, ko bi
upoštevali tiste vrste (rastlin in živali), ki v svoji končni podobi, v podobi
spolne zrelosti, živijo le do takrat, ko poskrbijo za razplod (številne rože,
denimo, odmro takoj za tem, ko prvič /in edinkrat/ zacvetijo, ko so dane
okoliščine, znotraj katerih oprašeni cvetovi poskrbijo za seme, godno za
nadaljevanje vrste; tudi med živalmi ni malo primerov, pri katerih se življenje
konča takoj po paritvi / oploditvi »nadaljevanja življenja vrste«, med najbolj
znanimi tovrstnimi primeri so muhe enodnevnice), vendar trditev ne vzdrži, ko
pomislimo na številne druge vrste, ki živijo tudi po porajanju »podmladka«,
celo zmorejo svoja nadaljevanja izkazovati večkrat (v svojem življenjskem
obdobju). In ker naravne zakonitosti obstajajo v podobi principov (torej do
vseh enako izkazovanih odnosov), sam razplod ne more biti tisto, kar naj bi
predstavljalo (naravi oz. celoti, Svetu kot takem) smisel obstoja katerekoli
posamičnosti (vrste). Glede druge možnosti (da je življenje namenjeno njegovemu
čim bolj prijetnemu živetju) pa tudi ni realne, sprejemljive osnove, zaradi
katere bi takšnemu mnenju smeli pritrditi, kajti: kdor pozna dejansko življenje
v naravi, ta ve, da ni sestavljeno samo iz prijetnih vsebin, pač pa v njem
mrgoli raznih neprijetnosti, težav, pred katere so postavljena vsa živa bitja,
in je zgolj od njihovih zmožnosti (v nekih danih, konkretnih okoliščinah)
odvisno, ali bodo sploh zmogla preživeti, kaj šele živeti.
Pomeni, da
je smisel(nost) življenja, slehernega, potrebno iskati izven posamičnosti, celo
izven vrst kot takih, konkretneje v odnosu (v vlogi) posamičnosti (vrste)
napram celotnemu ustroju (mrtvo/živega) življenja. Pojasnim.
Kakor smo
ugotovili, da je trava pomembna zaradi preprečevanja zemeljske erozije, zaradi
blažitve izsuševanja prsti, zaradi filtriranja določenih snovi (iz zemlje),
zaradi proizvodnje kisika, je, nedvomno, pomembna tudi kot osnovna hrana
celotnega življenja na planetu. Ko ne bi bilo trave, ne bi bilo rastlinojedih
živali, ko ne bi bilo njih, ne bi bilo mesojedih, pomeni, da brez trave
življenje na planetu ne bi obstajalo! Z drugimi besedami bi se dalo zapisati,
da trava ne obstaja zaradi tega, da (veselo in uspešno) raste, da se
razmnožuje, pač pa raste in se razmnožuje zato, da omogoča vse zgoraj našteto.
Pomeni, da je smiselnost obstoja trave opredeljena v potrebah drugih, v
potrebah NEtrave.
Enako je pri
vseh ostalih posamičnostih (vrstah), pa če vzamemo primer srne, potem
ugotovimo, da je naravni kosec in obrezovalec in prenašalec semen, obenem pa je
hrana plenilcem, v končni fazi (in predelana) tudi zemlji, prsti. In, po drugi
strani, je volk naravni zdravnik, ki (preventivno) izloča iz črede oslabele,
obolele (življenja nezmožne) živali, obenem nadzoruje (onemogoča) prekomerno
širjenje števila rastlinojedih živali, s čemer skrbi za ohranjanje »naravnega
ravnovesja«, in tudi on, na koncu, konča kot jed, s katero si postreže zemlja.
In tovrsten
smisel, izkazan v podobi konstruktivnega delovanja na okolje (s tem tudi
njegovega ohranjanja, v obstoječi podobi), je moč najti dobesedno pri vseh
oblikah življenja, razen pri (že v uvodnem delu omenjanem) – »sodobnem človeku«,
pri bitju torej, ki se je znašlo v nekem sebi nenaravnem okolju, v okolju
razumskih dosežkov (med katere sodi tudi /relativna/ socialna varnost), in se v
tem (takšnem) okolju nikakor ne znajde.
Ni komentarjev:
Objavite komentar