Odneslo
sanje je v nebo,
preveč so,
itak, žgale,
so
sanjale, da bi v lepo
mi
stezo popeljale…
Potoček,
in, ob njem, star mlin,
kamnit,
debele kože,
preprosto
vse, odprt kamin,
povsod
cvetoče rože…
Prek
trat in gričev, zreš zaman,
v daljavi
ni soseda,
le tu
in tam kak frčoplan,
ki
svojo pot spregleda…
Imel bi
čredico ovčic,
da z
njimi bi pohajal,
nadel
bi si nasmeh prek lic,
in miru
se predajal…
Dolgo
so me držale,
takšne,
lepe sanje,
in
zbežale,
upa
zanje ni,
so me
povsem navdale,
pa mi
žal je zanje,
so
ostale
prazne
mi dlani,
a sem
odščipnil jim drobtino,
si že
poiščem miren kraj,
da mi
bo, za silo, fino,
ko več
ne vrnem se nazaj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar