»Kolikor
znaš, toliko veljaš!«
Mnenje, ki
je sila sporno, in zmore v podobi resničnosti obstati IZKLJUČNO znotraj
razumskega sveta, medtem ko v nagonskem postavi vso logičnost dobesedno - na
glavo! Jo, potemtakem, spremeni v njeno nasprotje, v NElogičnost. In
pojasnim...
Najprej je
dobro opredeliti termin “znanje” in ugotoviti, da je, v prvi vrsti, znanje le
sklop, seštevek določenih podatkov (o nečem), dobljenih bodisi na neposredno
osebnih izkušnjah, in zvečine na posrednih, torej na temelju izkušenj nekih
drugih. Da je temu tako, o tem govorijo šolske, učne vsebine, do katerih se
povprečna posamičnost ne zmore dokopati sama. Z drugimi besedami pomeni, da je
znanje, samo po sebi, le “material”, in da je njegova (ne/pravilna) uporaba
odvisna izključno od (ne)zmožnosti tistega, ki ta material uporablja. Na
temelju te ugotovitve pridemo do vedenja o tem, da je moč znanje deliti na
UPORABNO (takrat, kadar lahko neko znanje izkazujem v praksi, v življenju, in
me njegova uporaba privede do želenih, načrtovanih ciljev) in NEUPORABNO (zgolj
prazno, tozadevno, zgolj formalno, saj si z njim nisem zmožen pomagati na poti
do načrtovanega, želenega cilja)... in če nadgradim zastavljeno, potem zlahka
zapišem, da je takšno, neuporabno znanje, tudi tisto “znanje”, s katerim zmore,
načeloma, razpolagati papiga! In papigi v življenju prav nič ne pomaga to, če
“zna” vso enciklopedijo “na pamet”, kajti tudi, če jo zna, bo, še vedno -
ostala papiga.
Potem je
dobro, vsaj malo, vedeti o - pameti. Pamet, prav nič posebna zadevščina, je
zgolj (in samo to!) zmožnost nekih preprostih miselnih procesov, na temelju
katerih zmore posamično bitje, v okviru USTALJENIH procesov, delovati. Pomeni,
da s pametjo razpolaga tudi (uraden) živalski svet... ki prav tako razmišlja,
denimo takrat, ko levi znotraj črede kopitarjev ugotavljajo najšibkejši člen,
tisto posamičnost, torej, ki naj bi lačnim levom zagotovila - kosilo. Da, sama “narava”
je poskrbela za to, da zmorejo tudi levi izbirati, in jim je, prek izbire
slabotnega, omogočila večjo verjetnost uspešno opravljenega levjega dela ( =
odstranjevanje obolelih živali, preprečevanje nerazumnega povečevanja števila
pripadnikov določenih vrst). Potemtakem pamet ni prav nič posebnega, in zmore
nemoteno delovati v okviru ustaljenosti, v okviru nekih povsem samoumevnih,
samodelujočih procesov, a, obvezno, ODPOVE takrat, kadar potek dogajanj zaide v
neustaljeno, v neobičajno, kadar zaide “ven iz kalupa običajnega dogajanja”.
To, z drugimi besedami, pomeni, da pamet ni zmožna ugotavljati
vzročno-posledičnih povezav, in, vsekakor, ni, prav zaradi omenjene
nezmožnosti, zmožna realne presoje obstoječega, bodočega ( = načrtovanega),
potemtakem ni zmožna realno ugotavljati zmožnosti (vsega potrebnega) za to, da
samostojno prevzameš - snovanje, tvorjenje, “graditev” bodočega!
Da je
obravnavan rek povsem vstran od dejanskega, v svetu človeške nagonske
zasnovanosti, izkazuje tudi preprosto dejstvo, ki govori o tem, da je eno
temeljnih meril “veljave”, v tem svetu - IMETJE! Imetje je namreč moč izkazati
v podobah, vidnih čutnim zaznavam, pa vsakdo opazi tiste(ga), ki ima(jo) več od
ostalih, in si, vsakdo, želi ta več imeti tudi sam.
Znanje,
uporabno, v človeškem nagonskem svetu ne more biti veljava, zaradi preprostega
dejstva, ki govori o tem, da ima nagonski svet vselej neke svoje “resnice”, s
katerimi “pojasnjuje Svet”, in so zaman vsa prizadevanja, ki nagonskemu svetu,
skozi procese izobraževanja, ponujajo podatke, znanje, ugotavljano skozi
tisočletja. Ne, nagonski, preprosto, “vedo” o tem, kaj je (in ni) prav, kaj je
(in ni) res, pa celo argumentirano dokazovanje ne zaleže (in NE zmore zaleči!),
kajti - izostanek zmožnosti abstraktnega mišljenja, izostanek zmožnosti
vzpostavljanja/ugotavljanja vzročno-posledičnih tokokrogov, onemogoča - logično
sklepanje! Da, abstraktno mišljenje je predpogoj RAZUMA!
Zaradi
navedenega so “resnice” nagonskega sveta, zgolj “civiliziranega” dvonogega,
seveda, v popolnem nasprotju od dejstev, zaradi tega nagonski svet nikdar ne
zmore konstantne poti v smeri “izboljšave sveta”, pač pa ravna izključno, vedno
in dosledno po principu pogojnega refleksa - kdor bo ponudil boljšo klobaso,
temu bo volilno telo sledilo! In ne more biti drugače, kajti nagonski svet je
zmožen realnost ugotavljati izključno na temelju POSLEDIC (torej nekih
izkazovanj), ki so dosegljive čutnim zaznavam, medtem ko razumski svet (po)išče
VZROKE teh posledic, vedoč, da bo le z odpravo/spremebno/izboljšavo samega
vzroka odpravljena/spremenjena/izboljšana tudi njegova posledica.
Tako so, med
stvarmi, ki so nagonskim “krive za nepravičen svet” tudi banke, denar, ceste...
ne nazadnje jim je kriva tudi oblast (absurd - sami so jo izvolili, sami
termite nosijo v lastno hišo, potem pa se, POSLEDIČNO, nad termiti jezijo, ker
so jim požrli vse leseno!)... torej so jim krive vse stvari, katere je RAZUM
udejanil zaradi tega, da bi z njih pomočjo omogočil lažje, boljše, uspešnejše
(so)življenje! In niso zmožni spoznati, ti nagonski, da je odvisno od tega KDO
upravlja/uporablja z naštetim, kajti - če je našteto v rokah nagonskih, potem
bo (vse) potekalo po temeljnem načelu nagonov, v smeri “boja za preživetje” (in
v tem boju, vselej, zmagajo močnejši, pretkanejši, neuvidevnejši), torej se bo
VSE izkazovalo v “grdih” podobah, če pa je našteto v rokah razuma... ja, takrat
pa Svet beleži obdobja (žal kratkotrajna), za katera tudi vsesplošnost
ugotavlja (a zgolj na osnovi izboljšave lastnega ugodja/stanja!!!), da - vodijo
v boljše!
Rek, ki
povezuje znanje in veljavo, ne zmore veljati, v nagonskem svetu, tudi zaradi
sledečega: kako bo nekdo, ki niti tega ne pozna, o čemer odloča (a kljub temu
odloča!), kako bo takšen presojal vrednost/količino/verodostojnost dejanskega
znanja, ko pa je le-to, praviloma, nasprotujoče znanju nagonov... nagonski pa,
itak, od rojstva dalje “vedo vse o vsem”, in še zlasti o tistem, s čemer se
niso neposredno srečevali ne v šoli, ne v praksi?!
(Za)upanje
kot samoumevnost?
Zaupanje,
ali zgolj upanje, NI samoumevnost, vsaj izkazuje se ne, kot tako, NIKJER, razen
v svetu dvonoge nagonskosti, pa še tam le v tistem njegovem večinskem delu, ki
je, bojda, postal civiliziran, in je, bojda, razumen, zgolj zaradi tega, ker -
hiti spreminjati Svet, ker se je za razumnega samougotovil (samoprepričal bi
bilo pravilneje, a kljub temu).
Da, POVSOD v
“naravi” se sleherno bitje previdno odloča o tem, ali se bo določeni
stvari/bitju, katero/ega prvič vidi, približalo, ali pa bo zbežalo. In
ugotavlja znake, ki bi utegnili pričati o “nevarnosti približevanja”, pa se
šele takrat, ko ugotovi, da te nevarnosti (vsaj neposredno) ni, približa, da
poteši naravno mu dano radovednost... izhajajočo potrebo po ugotavljanju nečesa
novega, še neznanega.
Prav tako
ravnajo tudi tisti pripadniki dvonoge nagonskosti, ki živijo kot sestavni del
“narave” (in ki zase ne menijo, da so nekaj-več-kot-zgolj-bitja-narave)... jim
nagoni velevajo previdnost, pa se ob neznanem znajdejo v občutku
ogroženosti/nevarnosti, torej, posledično, strahu/previdnosti, in si vzamejo
nekaj časa za to, da opazujejo to neznano, in se na temelju opazovanja odločijo
bodisi o tem, ali bodo (v primeru izkazane NEnevarnosti, neposrednega
NEogrožanja) dovolili “zmanjšanje razdalje” (torej se bodo zadevi približali,
ali dovolili, da se ona približa njim), ali pa (v nasprotnem primeru) izkažejo svoj
povsem drugačen “odgovor”, pa ali (u)bežijo, ali pa napadejo (v kolikor
okoliščine dovoljujejo, da agresivnost prevlada nad strahom).
Samo v svetu
“civilizirane” dvonoge nagonskosti obstaja po vprašanju zaupanja, že v
izhodišču, izrazita kontradiktornost. Medtem, ko po eni strani nenehno
ponavljajo eno svojih temeljnih “deviz”, da je potrebno izhajati iz zaupanja, v
praksi takšnih ravnanj NE izkazujejo, pa, praviloma, vse neznano, vse drugačno
- zavračajo! Že zgolj zaradi tega, ker je neznano, ker je drugačno... pa zmore,
s svojo drugačnostjo, ogroziti njihovo enakost!
V razumskem
svetu je zaupanje natanko takšna kategorija, kakršna je tudi spoštovanje -
razumsko bitje najprej UGOTAVLJA ZNAČILNOSTI (je, za razliko od nagonskega
sveta, zmožno ugotavljati tudi po posrednih izkazih), šele nato se odloči o
tem, če je opazovanost “vredna” zaupanja. In v kolikor ugotovi, najprej to, da
je opazovanost NAČELNA (pomeni, da se trajno izkazuje na povsem enak način),
potem VE, da ni moč (pri tej opazovanosti) pričakovati radikalnih (njenih)
sprememb, in je potem samo še stvar načina izkazovanja te opazovanosti, to, ali
se izkazuje etično, ali pa ne, merodajna za to, da pade odločitev o
ne/zaupanju.
Sobivanje
Sobivanje je
termin, katerega bi se, na daljši način, dalo zapisati kot bivanje-Z-drugimi,
kot skupno-bivanje... potemtakem v smislu “(so)delitve istega prostora in
časa”... in NIKAKOR ne kot bivati-OB-drugem(ih).
Sobivanje
terja določene zmožnosti, med katerimi je, na prvem mestu - zmožnost dojemanja,
razumevanja, zmožnost “biti razumen”. In prav te zmožnosti ni, v vsesplošnosti,
oziroma je, z drugega zornega kota zapisano, posejana v preredkem obsegu,
kajti...
Če zmoreš
razumsko, potem se zavedaš... da je Svet sestavljen iz neštetih različnosti...
te različnosti dejansko obstajajo, in v kolikor želiš doseči stanje sobivanja
(delitve prostora in časa), potem moraš najprej te razlike priznati, nato jim
moraš priznati PRAVICO DO TEGA, DA OBSTAJAJO (one že tako in tako obstajajo, in
ti, zagotovo, NISI tisti, ki je pristojen drugačnosti ne/dovoljevati njen
obstoj!)... potem se zavedaš, da sobivanja NE MORE BITI, v kolikor boš vse
drugačnosti silil v to, da živijo “po tvoje”, kar, posledično, pomeni, da jim
moraš dopustiti, da živijo na svoje načine... in, spet posledično, to pomeni,
da si se dolžan določenim svojim pričakovanjem/zahtevam/ravnanjem odpovedati
(in so taisto dolžne postoriti tudi vse drugačnosti), poiskati sprejemljive
rešitve, za vse, ki sobivajo, na način, da bodo sprejeti kompromisi vsem
sprejemljivi in da bo vsakdo sicer zares nekaj izgubil, a bo izgubljeno
nadomestil - s sobivanjem, z dejanskim sobivanjem, pomeni s tem, da bo lahko v
miru živel skupaj z vsemi ostalimi, in se bo lahko v miru izkazoval v svojih
podobah (a le do tiste meje, s katero ne posega v pravice/načine življenja
ostalih).
Nagonski
svet NI ZMOŽEN SOBIVANJA! Površno gledano se sicer zdi, da je zmožen sobivanja
znotraj sebi enakih, a je tudi to sobivanje - nemogoče. Poteka, že ves čas, že
predolgo, da bi ga doslej ne bilo moč ugotavljati v njegovi dejanski podobi.
Pa...
Četudi so si
nagonski povsem primerljivi po izgledu (zunanjosti), četudi so si primerljivi
po načinih izkazovanja (po mišljenju/ravnanju... za vse veljajo povsem isti
mišljenjsko/ravnanjski kalupi!), pride do težav takrat, kadar posamezniki med
njimi izkažejo, da so hitrejši, spretnejši, torej zmožnejši od ostalih, in se
na podlagi teh zmožnostih dokopljejo do tega, da “imajo več kot ima povprečen
pripadnik občosti”... in takrat sobivanja več - ni! Takrat (nagonsko) potrebo
po sobivanju nadomesti zavist, iz nje izhaja nezadovoljstvo, iz nezadovoljstva
pa ravnanja, ki na temelju neskončne lakote (pogoltnosti, pohlepa) vodijo tudi
do agresivnosti.
In je
zadeva, sobivanje, še toliko bolj nemogoče, pri nagonskih, takrat, kadar naj bi
prostor in čas delili z drugačnimi, kajti - pri teh drugačnih se čutijo
ogrožene že zaradi njihove drugačnosti! In se bojijo, da bo njihova
čreda/krdelo izginilo, v kolikor bo drugačnost posegla vanj/o. Pri čemer je
tudi v takšnem primeru prisotna nezmožnost sobivanja, opisana v prejšnjem
odstavku.
Absurd
nihajočega »volilnega telesa«
Predstavljaj
si, da stojiš na neki izhodiščni točki, od katere sta kraj A in kraj B
oddaljena natanko enako, recimo deset kilometrov, s tem, da je edina razlika
med obema krajema v tem, da v kraju A zmoreš videti neke, ki imajo malo več,
kot imaš sam, medtem ko v kraju B vidiš neke, ki so bogati (a ne vidiš tistih,
ki to niso)...
Kakopak,
tako prvi (tisti, ki imajo malo več), kakor drugi (tisti, ki so bogati) zmorejo
svoje imetje doseči izključno na temelju svojih zmožnosti... in na temelju
opredelitev, značilnih za oba kraja - v kraju A bogatenje ni
dovoljeno/omogočeno, v kraju B pa je (prvi kraj je bolj “socialno naravnan”,
drug pa izspostavlja zmožnosti posameznika).
In se
odločiš, da se boš podal v določeno smer. In hodiš, dokler imaš moči, dokler ti
“kondicija” dopušča, a z vsakim korakom ugotavljaš, da pot ni tako preprosta,
kot se ti je zdela na začetku. Kajti - tudi na poti moraš “znati” izkazovati
svoje zmožnosti, pa že na sami poti začne prihajati do razlik, med posameznimi
hodci...
In se
odločiš, na pol poti, da boš odnehal, ker ti pot ne zagotavlja tistega, kar si
mislil, da ti bo zagotavljala, obenem pa si spotoma pojedel vse sendviče, in
popil vso vodo, zaradi česar si postal dodatno nezadovoljen. Zato se obrneš v
povsem nasprotno smer, ter se podaš proti kraju, od katerega si se prej
oddaljeval. A, smola, tudi te poti ne vzdržiš do konca, in se, nekje na sredi,
premisliš, se znova obrneš, ter se podaš tja, kamor si se podal na samem
začetku...
Da, natanko
tako se dogaja tudi v “zgodovini”, skozi katero se izkazujejo nihanja, zdaj v
eno skrajnost, zdaj v drugo. In - v čem je težava?! V preprostem dejstvu, ki
govori o tem, da občeveljavne “resnice” (tudi tista, ki govori o tem, da smo na
svet porojeni v enakost/i) v praktičnem življenju NE vzdržijo, da, potemtakem,
NISO resnice! In tudi ne zmorejo biti, če zaradi drugega ne, potem prav zaradi
različnih zmožnosti!
In je
dejstvo, da bo v obeh krajih, tako v kraju A, kakor v kraju B, tisti, ki je
bolj zmožen, tvoren, prizadeven, racionalen, in v odpovedovanju vsakodnevnega
ugodja uspešen... ustvarjal več, kot bodo ustvarjali ostali, pa bo, posledično,
od svojega več-ustvarjenega tudi hotel - imeti več, kot imajo tisti, ki niso
zmožni ustvarjati tistega in toliko, kot ustvarja sam! Od tod dejstvo, da imajo
v “socializmu” nekateri več od večine, medtem ko v “kapitalizmu” prihaja do
ekstremnejših razlik. Ampak...
Načini
izkazovanja, torej tudi načini bivanja, torej tudi razni družbeni sistemi...
vse to je odvisno (je posledica) IZKLJUČNO od umskih zmožnosti, od tega, ali
zmoreš razumsko (in se zavedaš, da ekstremne razlike ne vodijo v trajnost
sobivanja, kakor v to ne vodi niti “uravnilovka”!), ali pa si zgolj nagonski, in
segaš po vsem, kar se ti (tozadevno) ponuja. Da, tudi, celo PREDVSEM od
dojemanja, razumevanja, razuma (oziroma njegove odsotnosti) je odvisen NAČIN
pridobivanja...
Razumsko
bitje je, v prvi vrsti - NAČELNO (pomeni, da se ne spreminja “po potrebi”, pač
pa vselej deluje po nekih temeljnih principih, samo/zapovedih, nastalih na
temelju razumskega dojemanja sveta, potemtakem na upoštevanju različnosti,
potemtakem - na etičnih pravilih). Pa razumskemu ne bodo sprejemljive niti
“zveze in poznanstva”, niti komolčarstvo in vsa ostala pritlehna ravnanja, ki
ničevost osebnostne vrednosti izkazujejo, pač pa bo ravnalo v okvirih - etične
sprejemljivosti. In mu sam doseg nekega cilja ne bo opravičeval - sredstev,
potrebnih za dospetje! Pri nagonskem pa je prav nasprotno, za 180 stopinj
drugače: ker ne razpolaga z objektivnimi zmožnostmi, mu ne preostane drugega,
kot to, da svoje “sposobnosti” uresničuje v podobi etično nesprejemljivih
ravnanj. In ga vleče sam cilj ( = lastno čim boljše!), ter uporablja sredstva,
ki NIKAKOR ne zmorejo zagotoviti niti sobivanja, niti pravic(e)!
In, ker je
nagonski svet večinski... zato se “zgodovina” nenehno vrti.
Verjetje,
verovanje – stvar subjektivnega doživljanja
Da, natanko
tako je, v svetu nagonskih, ki ni zmožen ugotavljati po dejstvih, pač pa Svet
“meri” (presoja, ocenjuje) po sebi, po lastnem počutju znotraj tega Sveta! Na
primer...
Kadar sobiva
v neki skupnosti, ve, verjame, veruje... da ga ima sočlan taiste skupnosti
“rad”, dokler mu s svojo prisotnostjo, s svojim izkazovanjem poraja
“prijetnost”. In, prav tako, ve, verjame, veruje... da ga taisti sočlan nima
“rad” takrat, kadar ta sočlan ravna na način, da (pri “ocenjevalcu” tega
rad/nerad) zbuja “neprijetnost”. Bi se dalo preprosto pojasniti nekako
takole...
Dokler me
nekdo pusti povsem pri miru, mi dovoljuje, da počnem natanko tisto, in tako,
kar/kakor meni prija, do tedaj imam tega “rad” (in do tedaj menim, da ima ta
“rad” mene). Ko pa ta nekdo začne siliti vame, pričakovati/zahtevati od mene,
da se, proti lastni volji, izkazujem na načine, ki so temu drugemu “normalni”
za sobivanje, meni pa niso... takrat pa začnem ugotavljati, da taistega, ki me
sili, nimam več “rad”, in da taisti nima “rad” mene.
Pa, če
nadgradim: če ravnam povsem enako, kot ravna okolje, potem sem temu okolju
sprejemljiv (sem enak med enakimi), in me bo okolje “pustilo pri miru”, mi
nihče ne bo “težil”, mi nagajal, me skušal onemogočiti (večna “uniformiranost”
mišljenj in ravnanj, tisti “naš/nenaš”)... od tod zgolj ugotovitev o tem, da
obstaja tudi drugačnost, ki (po principu ne/všečnosti) razdeli tudi na
ne/verujoče v boga (ne more pa odpraviti vseh ostalih verovanj!), na “leve” in
“desne” in “sredinske” (ne more pa pripeljati do ugotovitve, da je rešitev prav
v “miksu” vsega, da je potrebno vzeti od vsakega po malo, pa bi bil Svet vsem
sprejemljiv!)...
Podobno
tistemu iz otroškega vrtca, tistemu
če-mi-daš-bonbon-te-imam-rad-če-mi-ga-ne-daš-pa-te-ne-maram. Pač, umska
zasnovanost se s časom ne spreminja, in...
... kakor
zmore telička razmišljati izključno “po goveje”, tako bo, kasneje, razmišljala
tudi odrasla krava, “po goveje”. Z eno samo razliko (ki pa ne spreminja
principa, NAČINA razmišljanja): z odraščanjem sleherno bitje pridobiva določene
izkušnje (nova znanja), pa se nauči tudi tega, da “padec za/boli”.
Ekonomija,
čudna zadeva!
Da, zares,
sila čudna je, ekonomija, saj dopušča, če ponazorim na povsem preprost način,
različne načine, različna izvajanja, in s tem tudi - različne izide. Tako,
denimo...
- lahko
posluješ na način, da porabiš več, kot pa ustvariš;
- lahko
porabiš natanko toliko, kolikor si ustvaril;
- lahko
porabiš le del presežka, oziroma razlike med ustvarjenim, na eni strani, in
stroški, na drugi;
- lahko pa
ves presežek, vso razliko med prihodki in stroški, pustiš lepo pri miru...
V prvem
primeru je v zelo kratkem času neizogiben propad! Stroški poslovanja so
nenehni, in v kolikor zmanjka sredstev za njih kritje... ni surovin, ni
energentov, ni ničesar tistega, kar je potrebno kot predpogoj izvajanja neke
dejavnosti!
V drugem
primeru se bo zgodba malo kasneje, a še vedno hitro, končala, saj podjetje
(država, posameznik) ne bo NIKOLI imel/o/a na razpolago sredstev, potrebnih za
kritje vseh obdobnih stvari (npr. obnavljanje delovnih sredstev, vzdrževalni
posegi), ali pa stvari, ki se, brezpogojno, izkažejo kot spremenljivke
(povišanje cen dobavljenih storitev/materialov, potrebnih neposredno za
izvajanje dejavnosti), in bo imel/o/a še manj na razpolago za kritje
nepredvidenega, pa čeprav zgolj za premestitev nekega časa, v katerem se
izkaže, npr, upad proizvodnje. Obenem pa je na tak način izvajanje dejavnosti
obsojeno na to, da se nikoli ne bo zmoglo razširiti, povečati, okrepiti.
V tretjem
primeru bo podjetje poslovalo uspešno, vsaj tekoče, a le v primeru, da je
načrtovanje bodočega skladno z dejanskimi razmerami na tržišču. In ker popolne
skladnosti med načrtovanim in uresničenim ni, in je ne more biti (ker tržišče
ni odvisno samo od posameznikovih želja, namer, pač pa ima svoje zakonitosti, v
okviru katerih na posamezne razplete vplivajo tudi dejavniki, katerih ni moč
predvideti), je tudi varnost “bodočnosti”, prav zaradi razdelitve dela
ustvarjenega presežka, manjša.
Četrti
primer je primer poslovanja - dobrega gospodarja. Ki naredi vse, kar zmore
narediti, da z ustvarjenim ne poskrbi le za današnje preživetje, pač pa misli
tudi na jutrišnje...
Da je
država, nagonska, slab gospodar (pravzaprav dobesedno beden), je dejstvo. Kakor
je tudi dejstvo, da je prav tako slab (beden) gospodar - ljudstvo. Čemu tako
menim? Zaradi preprostih dejstev, dveh, temeljnih... prvo dejstvo so izkušnje,
ki sem jih smel pridobiti v svojem dvajsetletnem delu v gospodarstvu, v
različnih okoljih in s krepko dovolj številčnim vzorcem, da je moč govoriti o
“principih delovanja povprečneža”, potemtakem - ljudstva... izkušnje, ki so
prizadevnost občestva še najraje izkazovale z “kdaj-bo-višja-plača”,
“kdaj-bo-(če-sploh)-dobiček” in “zakaj-ne-razdelimo-če-pa-imamo-na-računu”!
Druge izkušnje so pa tiste, ki govorijo o minuli tridesetletni preteklosti, v
kateri vse-vedoče ljudstvo teh pravil ekonomije, očitno, ni poznalo (in jih,
roko na srce, tudi sedaj ni zmožno poznati, kaj šele udejanjati!), prav tako pa
ni poznalo (enako, kot nagonska “država”!) temeljnega pravila, ki pravi, da
MORAM najprej imeti neko dejavnost, nato MORAM imeti delovna sredstva, potrebna
za izvajanje te dejavnosti, nato MORAM imeti potrebno znanje (ne samo za
izvajanje dejavnosti, pač pa tudi za pre/živetje v sedanjem in v prihodnjem
času), predvsem pa MORAM IMETI POTREBNO LOGIKO ( = RAZUM), da zmorem vse
predhodno zapisane “moram” tako razumeti, kakor udejanjati... in šele takrat,
ko bodo vsi ti “moram” izpolnjeni, takrat šele bom imel možnost ne samo
ustvarjati vrednost, pač pa z njo tudi - suvereno razpolagati, odločati o tem,
kam, za kaj bom ustvarjeno namenil! Ko bi ljudstvo karkoli uporabnega vedelo o
tem, bi ne bilo tiho trideset let (in se država ne bi znašla v razmerah, v
katerih se nahaja)!
Sicer,
aleluja, se zdaj (to ljudstvo) vse pogosteje oglaša, meneč, da je zmožno
razrešiti, uspešno, nastalo situacijo. Bojda se je naučilo, bojda sedaj (spet!
spet! spet! kot že ničkolikokrat poprej!) “vse ve”, vendar... prav nič ne
pomaga vse DOMNEVNO vedenje, prav nič ne pomaga vse DOMNEVNO znanje, kadar je
papagajske narave, kadar “zgodovina ničesar ne na/uči”... kadar ni izpolnjen
tudi ČETRTI MORAM, ta pa ni izpolnjen zaradi tega, ker ne more biti, saj - NI
logike, NI razuma. Ko bi bil, potem - potem se zgrešena švicarska zgodba ne bi
pripetila!
Podobno je z
miškami, če se jih odločiš imeti za hišne ljubljenčke: dokler bodo zaprte,
nadzorovane, obvladovane v mišjaku, bo, načeloma, vse v redu, če pa jih imaš na
prostem, v “svobodi”... takrat pa bodo vse požrle, obžrle, uničile, posračkale!
Briga miško (in vsa nagonska bitja!) za tisti “kaj pa jutri”, ravnajo po
sistemu “uživaj dokler je”!
Ni komentarjev:
Objavite komentar