Galileo, Galileo!

Ko Galileo je okroglo Zemljo sanjal,

so prav vsi butci vedeli, da je zadet,

se znanstven njih pristop je, v nedogled, ohranjal:

»Taku kt vidm, le taku je lohka svet!«

Zaman bilo mu je trditi, govoriti,

ni prav nihče besed njegovih razumel,

modrosti obči vlekli so iz svojih riti:

»Je tku kt praum, ti pa ziher si znoreu!«

Galileo, Galileo,

tvoja smola se, še kar naprej, drži,

tudi danes prav vse ti, obči, vejo,

pa čeprav betice jim tema plošči…

Galileo, Galileo,

nič drugače ni, kot nekdaj je bilo,

pa čeprav, menda, v korak z razvojem grejo,

ko prislonijo na telefon glavo…

A Galileo jih, na srečo, ni poslušal,

v glavi je imel prostorno, in svetlo,

medtem se ves svet je vse bolj primejdušal:

»Ti uogn ščistu bo to butasto glavo!«

Se Galileo, komajda, je živ izvlekel,

kmalu za tem, le nekaj borih par sto let,

ga ni več, bebca, ki ne vedel bi, in rekel:

»Jst sm razumn, vem, da je okrogu svet!«

Galileo, Galileo,

tvoja smola se, še kar naprej, drži,

tudi danes prav vse ti, obči, vejo,

pa čeprav betice jim tema plošči…

Galileo, Galileo,

nič drugače ni, kot nekdaj je bilo,

pa čeprav, menda, v korak z razvojem grejo,

ko prislonijo na telefon glavo…