O vesolju,
življenju, ne/razumu, ne/zavedanju…
Celoten zapis
zasnujem v podobi krajših sestavkov, tematsko večinoma opredeljenih že v samem
naslovu, pomeni, da obravnavam določena vprašanja, ki se (v vseh časih)
izkazujejo kot temeljna, in od katerih razumevanja, posledično tudi
razreševanja, je odvisen tok našega časa.
Delo je
»poljudno-znanstveno« oblikovano. Nisem znanstvenik, pravzaprav je edino
orodje, s katerim razpolagam (poleg določenih znanj, pridobljenih tekom
šolanja), logičen razmislek, v mnogih primerih (kadar govorim o ne/razumski
zasnovanosti in/ali o psihi) praktično preizkušen in izkazan kot pravilen.
Neskončno
vesolje
Obstaja
prepričanje o tem, da je vesolje neskončno. In je zadnje čase moč beležiti
posamezne trditve, ki temu ugovarjajo.
Kaj je
vesolje, iz česa je sestavljeno? Preprosto: vesolje je prostor (določeno
področje), sestavljeno iz materije. Vse, kar obstaja »samo po sebi«, v vesolju,
je materija, tvar, snov. Vesolje, kot tako, ne pozna nematerije, ne pozna
»misli«, ne pozna »ideje«. Prvo, torej »misel«, poznajo vsa bitja, ki sestavljajo
t. im. živalsko-človeški svet, vsa bitja, torej, ki – mislijo, medtem ko drugo
(idejo) poznajo le bitja, ki so zmožna delovati na okolje v smislu njegovega
načrtnega spreminjanja (pomeni, da se, ta bitja, zavedajo lastne ideje,
potemtakem tudi lastne misli).
Kaj je to –
misliti? Mišljenje, razmišljanje je proces ugotavljanja (okoliščin), je
opredeljevanje (ugotavljanje) določenih konkretnosti, njih (medsebojna)
primerjava (tudi v odnosu do »samega sebe«, torej do subjekta mišljenja) in
izbira(nje) tistih načinov odzivanja (na ugotovljeno okolje), kateri naj bi
zagotavljali najbolj uspešno obstajanje (živetje) znotraj ugotovljenega.
Pomeni, da je sleherno izbiranje (med različnimi možnostmi) že mišljenje,
potemtakem misli tudi žival (ko ugotavlja, na primer, katere posamičnosti se bo
lotila, znotraj seštevka vseh posamičnosti oz. črede, da bi z njeno uplenitvijo
zadostila svojim potrebam oz. lakoti oz. tvorjenju energije, potrebne za
obstoj, za živetje).
Ali se žival
zaveda lastne misli, ali ne, o tem ne obstajajo konkretnejši dokazi, vendar je,
kljub temu, moč oblikovati (logiki) sprejemljive ugotovitve.
Morda je
težko verjeti, a zapišem, da je do številnih ugotovitev o t. im. človeštvu, moč
priti na temelju poznavanja živalskega sveta, potemtakem je moč tudi v obratni
smeri, ugotavljati značilnosti živalskega sveta, poznavajoč t. im. človeštvo.
Večino tega
človeštva tvorijo nagonsko zasnovana bitja, bitja, ki zmorejo funkcionirati v
okviru nagonov, pomeni v okviru »navad« (postopkov, odzivanj), katere je sama
Narava »vcepila« v sleherno življenje, in te navade tudi razumno (razumu,
logiki sprejemljivo) oblikovala. Če zapišem drugače: v nagonih obstaja
razumnost, ki se kot taka (torej razumno, logično) izkazuje takrat (in samo
takrat), kadar posamezno bitje živi znotraj okoliščin, v katerih (za katere) je
bilo porojeno. In je povsem samoumevno, normalno, da sleherna posamičnost teži
k lastni rasti, da v okviru te rasti izrablja vse okoliščine, ki pozitivno
delujejo na rast, in se skuša izogibati okoliščinam, ki rast bodisi ovirajo, bodisi
bi jo prekinile.
V kolikor se
posamičnost znajde izven okoliščin, v katere (za katere) je bila porojena, se
znajde v nepremostljivih težavah, takšnih, ki terjajo razum (zmožnost
dejanskega zavedanja celote, in lastne vloge znotraj te celote, obenem zmožnost
tovrstnega delovanja, kateremu bi lahko, preprosto, rekli – zavestno poseganje
v okoliščine, njih spreminjanje v smeri oblikovanja za pre/živetje potrebnih
pogojev). V kolikor ta posamičnost nima zmožnosti razumevanja (razumskosti), ni
zmožna tvoriti sebi ustreznih okoliščin, pomeni, da ni zmožna »sama od sebe«
(na osnovi izključno lastnih zmožnosti) v sebi tujem (sebi nenaravnem) okolju
nemoteno živeti (kaj šele razvijati se, se pojavljati v lastnem nadgrajevanju).
In takšno nezmožnost je moč opaziti pri vseh nagonsko zasnovanih bitjih, torej
tudi pri večini t. im. človeštva!
Da je
trditev pravilna, o tem dokazujeta dve dejstvi. Prvo je »nenehno ponavljajoča
se zgodovina«, ki govori o nekem začaranem krogu, znotraj katerega se iste
vsebine (večni nesporazumi, večna trenja, večni konflikti) ponavljajo, kljub
»tehnološkemu razvoju«, torej kljub dejstvu, da se sredstva oz. načini za
lajšanje pre/živetja izboljšujejo (pomeni, da bi se moralo, posledično,
izboljševati tudi samo pre/živetje, pomeni, da bi z rastjo kakovosti
pre/živetja moralo upadati nezadovoljstvo, pomeni, da bi morali izginjati
vzroki že omenjenih večnih nesporazumov, večnih trenj, večnih konfliktov). In
te vsebine so povsem identične kamenodobnim vsebinam: potreba po »dovolj zase
oz. sebi«, s tem potreba po »lastnem teritoriju«, posledično »ogroženost pred
drugimi, in zlasti pred drugačnimi« (povsem enako kot pri uradno ugotovljenem
živalskem svetu).
Drugo
dejstvo, ki govori o nespreminjanju okolja, tam (takrat), kjer (kadar) je
izpričana odsotnost razuma, so odkritja določenih plemen (denimo v brazilskih
pragozdovih), katera še vedno živijo na kamenodobni stopnji. In je njihov govor
sestavljen iz krajših zlogov, zelo skromen, in je njih način življenja natanko
tak, kakršen je bil, v preostalem svetu in pred desettisočletji, način
življenja prednikov »sodobnega človeka«*. Pomeni, da človek-razumno bitje (Homo
Sapiens) v preteklosti ni segel do področij, na katerih omenjena plemena
živijo, kajti – ko bi, potem bi tudi na teh področjih poznali povsem enake
načine (podobe) življenja (poljedelstvo, živinorejo, sadjarstvo), kakršne
obstajajo na preostalem svetu. In bi tudi znali uporabljati pripomočke, podobne
(ali enake) pripomočkom, ki so v uporabi povsoddrugod.
Da,
človek-razumno bitje (Homo Sapiens) je bil edino bitje, ki se je v (pra)davnini
podalo prek sveta (vsa ostala, torej vsa nagonska bitja so, kakor je to še
danes v »naravi«, poznala le prostorsko in časovno omejene, in iz leta v leto
ponavljajoče se migracije, od izhodiščnega terena (stalnega bivališča), prek
sezonskih terenov in nazaj k izhodišču. Zato tudi niso čudne ugotovitve o
»piramidah, ki se /na različnih koncih Sveta/ pojavljajo v domala istem času«,
kajti: tako, kot to počnejo »misijonarji« (ki, poleg vere, širijo svoje simbole
in »dosežke« svoje »civilizacije« po Svetu), tako je tudi Homo Sapiens širil
svoje znanje (zmožnosti) povsod, kamor je prispel!
Tudi ideja
je misel, le da je nadgrajena misel, torej misel, ki je določena ugotovitev,
usmerjena v hotenje (torej zavestno) po spreminjanju konkretnosti, obstoječega.
Kakopak vse ideje niso enake, in se vse ne izkazujejo kot realne (uspešne). Med
realnimi (izvedljivimi) in nerealnimi (neizvedljivimi) idejami ločnico vleče –
razumevanje (torej dejansko poznavanje, potemtakem tudi dejansko zavedanje
realno poznanega oziroma, drugače: razum /oziroma njegova odsotnost)!
Ideje bi
lahko, pogojno, delili na »osebne« in »obče«, v odvisnosti od stopnje (načina,
obsega, dejanskosti) posameznikovega zavedanja (realnosti). Seveda se vse ideje
pojavijo znotraj posamičnih glav, potemtakem so vse osebne (čeprav so si lahko
podobne, celo enake, z idejami nekih drugih, torej z »nemojimi«), vendar nisem
mislil na to vrsto idej (torej nisem mislil na sam način nastanka, porajanja
idej/e), pač pa na »zmožnost ideje po tem, da postane realna, da se zamišljeno
/in načrtovano/ v lastni posledičnosti izkaže v praksi realno, uspešno
izvedljivo«.
*»sodobni
človek«, termin, ki se je v znanosti pojavil ob spoznanju, da planeta ne
poseljuje izključno človek-razumno bitje (Homo Sapiens Sapiens).
V kolikor ni
zmožnosti razumskosti (v kolikor ni razuma, in tega ni pri vseh nagonsko
zasnovanih bitjih), potem ni zmožnosti ugotavljanja realnosti, pač pa je le
zmožnost ugotavljanja posameznih delčkov realnosti. In – v kolikor ni
razumskosti, potem tudi ni enovite zavesti (zmožnosti sočasnega zavedanja
posamičnih delčkov realnosti), potem tudi ni dejanskega poznavanja neke
(katerekoli) celote, njenega delovanja v okviru spreminjajočih se (torej med
seboj različnih) okoliščin. Oziroma, povedano v pravi smeri, od vzroka proti
posledici: NEenovita zavest (zavedanje) pomeni NEzmožnost sočasnega zavedanja
različnih (posamičnih) izkazovanj (značilnosti, podob) ene in iste
posamičnosti, je torej NEzmožnost sočasnega celovitega razumevanja te
posamičnosti, in ta nezmožnost poraja tudi NEzmožnost poenotenega, načelnega
odnosa do te posamičnosti (pa tako prihaja do ravnanj po principu »pogojnega
refleksa«, do ravnanj, značilnih za vsa nagonska oziroma NErazumska bitja). Do
tovrstne ugotovitve (o NEenoviti zavesti) je moč priti poznavajoč določene
primere psihične obolelosti, primere, zaradi katerih se sicer razumsko
zasnovano bitje obnaša enako, kot se obnašajo nagonska bitja (v primeru t. im.
»osebnostne razslojenosti« se obolelo bitje izkazuje v več /med seboj
različnih/ osebnostnih podobah, in ker se te podobe medsebojno /druga druge/ ne
zavedajo, obolela oseba nima /v času obolelosti/ enovitega spomina, potemtakem
tudi nima enovitega zavedanja).
Potemtakem
je povsem logično, da v takšnih stanjih (in v stanjih nagonske zasnovanosti)
tudi ni zmožnosti zavedanja posledic lastnega izkazovanja (delovanja), pa ne
ostaja drugo kot – ponavljanje zgodovine, nenehno vrtenje v začaranem krogu,
nenehen princip »ping-pong« žogice: od enega loparja (zidu) proti drugemu, od
ene (politične, ekonomske, življenjske) usmeritve k drugi.
Da, le misli
in ideje so tisto, kar del svojega obstoja ne živi v materialni podobi, a
pridobi materialno podobo že s tem, ko določeno misel, na primer, zapišemo na
papir (papir je materialen, črka je materialna, beseda je materialna, tudi
nezapisana, zgolj izgovorjena).
Torej –
vesolje je določen prostor, napolnjen z materijo.
Kaj je
materija? To je tvar, snov, neposredno ali posredno dostopna našim čutnim
zaznavam. Potem je materija dobesedno vse, kar nas obkroža, znotraj česar
živimo (in je naše pre/živetje od tega tudi neposredno odvisno), tudi tisto,
česar zaznavanja se neposredno (zaradi naših omejenih zmožnosti) ne zavedamo.
Kako lahko
obstaja nekaj, česar se ne zavedamo, kako je ta »nekaj« lahko materialen?
Preprosto, sila preprosto! Primer »zraka« (kisika), denimo, in primer nekega
»plina«, ogljikovega oksida (CO, splošno znan kot ogljikov monoksid): pri
»zraku« naše zaznave zmorejo zaznavati spremembe (vsak »visokogorec« zaznava
»redčenje zraka«, čuti oteženo dihanje), hkrati zmoremo ta »zrak« proizvajati,
ga (u)loviti (shranjevati v jeklenkah), pomeni, da je »otipljiv«, je
materialen; pri ogljikovemu oksidu naše zaznave odpovedo (in se ga ne moremo
zavedati), saj je (našim zmožnostim zaznavanja) neviden, brez vonja in okusa,
vendar – če ga zmorejo zaznavati ustrezne aparature (detektorji ogljikovega
oksida), potem ima ta plin svoje, konkretne značilnosti, torej je »viden in z
vonjem in z okusom dosegljiv« aparaturam. In ga, tako kot kisik, zmoremo
proizvajati, in to tudi počnemo (plin se namreč sprošča pri izgorevanju, torej
tako pri ogrevanju stanovanjskih površin, kakor pri industrijskih procesih). In
ga proizvaja tudi sama »narava«, pri slednjem požaru, pri slednjem delujočem
vulkanu.
Katere so
temeljne značilnosti materije (materialnega)? Najprej to, da ima sleherna
materija svoje življenje. Se poraja, se spreminja (živi, se »razvija«), odmira.
Kdor ne verjame, naj pomisli na kamen. In na proces, na t. im. »tokokrog«, ki
»spreminja v kamen« in ki »kamen razblinja«. Kako nastane kamen, kaj je kamen?
Je zgolj in samo odkrušek nečesa večjega, neke čvrste, bolj ali manj trde gmote
(del terena, lahko v podobi skalnatih tal, kakršna so, na primer, značilna za
Kras, lahko v podobi »s površja izbljuvane gmote«, torej v podobi gora).
Pomeni, da je kamen »gmota v odmiranju« (če se nekaj kruši, pomeni, da postaja,
postopno, manjše, pomeni, da se razvija, v določenem /daljšem/ obdobju, v
lastno izginotje).
Tudi kamen
se (tako kot skala, tako kot skalnat teren) s časom kruši, postaja vse manjši,
se od njega krušijo manjši delci (zrnca, ki se tudi luščijo / delijo, dokler ne
postanejo pesek, kasneje še drobnejši material, mivka), pomeni, da tudi kamen
učaka lastno smrt, trenutek, ko ga, preprosto, več ni, vendar – vsi ti
(najdrobnejši) okruški se nalagajo v plasti, te plasti skozi čas postajajo vse
bolj zbite, kompaktne, pridobivajo na čvrstosti ter se tako, znova, spreminjajo
v – skalne gmote! V natanko takšne gmote, iz katerih se bodo tudi v bodoče (in
v nenehnost, dokler bo obstajala tovrstna materija) luščile neke nove skale, iz
njih neko novo kamenje. Večen krog, značilen za vso materijo, za vso tvarnost
(vendar ne tudi za življenje kot tako), nekakšno »rojevanje iz umrlosti«
(vendar ne v podobi »reinkarnacije«, vsaj ne na način, na katerega si verujoči
predstavljajo nerealno, Naravi in logiki neizvedljivo obnavljanje /posamičnega/
življenja).
Druga
značilnost materije je ta, da je (neposredno in/ali posredno) »otipljiva«, da
jo je moč zazna(va)ti, bodisi z lastnimi čutili, bodisi z »umetnimi«,
narejenimi. Pomeni, da ima materija svoje značilnosti, pomeni, da se znotraj
določenih okoliščin ustrezno obnaša, pomeni, da se znotraj enakih okoliščin
vedno – enako obnaša! In jo lahko, načeloma vsaj, tako proizvajamo, kakor tudi
uničujemo, razkrajamo, v okviru konkretnih opredelitev, zanjo značilnih, vendar
je ne moremo izničiti, kajti vedno se bo spremenila v »nekaj drugega«, vedno bo
zavzela določeno svojo podobo (drobiš kamen, dobiš pesek, drobiš pesek, dobiš
mivko; zažigaš drva, dobiš pepel in pline, zažigaš nafto, dobiš neizgorel
preostanek in pline…).
Kako lahko
proizvajamo materijo? Preprosto, pomisli na kompostiranje, pomisli, kako iz
organskih odpadkov nastaja prst (zemlja). Pomisli na dosežek znanosti, na
izdelavo »umetnega« zrezka (mesa). Potemtakem – iz nič(a) ne zmoremo ničesar
narediti, a iz »osnovnih elementov« (iz molekul) pa smo zmožni narediti vse,
kar je dosegljivo našim zmožnostim.
Tretja, za
razumevanje »neskončnosti vesolja« najpomembnejša značilnost materije pa je ta,
da ima materija svojo maso, pomeni, da ima svoje telo! Z drugimi besedami:
obstaja v določeni količini, obstaja v določenih okoliščinah, obstaja
ulovljiva, »otipljiva«, kot predmet ugotavljanja (prepoznavanja). In vsaka
stvar, ki »ima svojo količino«, je omejena (s to svojo količino), vsaka stvar,
ki materialno obstaja, ima svojo snovnost (s tem svoje telo), pomeni, da je
vsako telo le »skupnost« (celota) nekih količin, iz katerih je tvorjeno. Pa – če
je vesolje tvorjeno iz materije (če se prijetneje bere, potem iz različnih
materij), potem mora imeti svojo količino (torej tudi količinsko omejenost),
mora imeti svojo telesnost (in, kot vsako telo, svoj obseg, s tem tudi meje),
potem, preprosto, NE more biti Neskončno, kajti neskončnost NI količinsko
(in/ali z mejami) opredeljivo stanje! Pomeni, da je vesolje končnost.
Ampak, če je
vesolje končnost, znotraj česa potem obstaja?
Zlahka
priznam, da ne zmorem seči do stanja zmožnosti odgovarjanja na sleherno vprašanje.
Veliko je zadev, katerih si niti predstavljati ne zmorem, vsaj ne na način, ki
bi zadostil v podobi končnega spoznanja, odgovora. In zmorem zgolj sklepati,
sledeč določeni logiki, o marsičem, torej tudi o (za sedaj še) nepoznanem.
Pomeni, da zmorem domnevati, o določenih stvareh, nikakor pa ne bi upal lastnih
tovrstnih domnev prepoznavati v smislu »svetih«, absolutno veljavnih resnic. A,
kljub temu…
Najprej,
močno dvomim, da obstaja samo eno (»naše«) vesolje! Nikjer doslej še nisem
opazil ene same stvari, pravzaprav ta stvar sploh ne bi zmogla obsta(ja)ti,
skozi čase, v kolikor bi bila ena sama. Ni ene same vrste tal, vode, ozračja,
ni ene same vrste življenja, kajti – ko bi bilo tako, v samost nastrojeno
obstajanje živetja, potem bi se kot nerealna izkazala trditev, da materije »ne
moremo izničiti, kajti vedno se bo spremenila v »nekaj drugega«, vedno bo
zavzela določeno svojo podobo«! V kolikor bi obstajal ta »en(o) sam(o)«, potem
bi se porajala določena praznina, takrat, ko bi faza umrlosti določene
posamičnosti (konkretnosti, tvarnosti) začela izkazovati fazo porajanja. In ker
je vsaka stvar (posamičnost) sestavljena iz lastnih nasprotij (tudi Zemlja iz
gora/visokega in dolin/nizkega, tudi dan iz dnevnega/svetlega in
nočnega/temnega, tudi temperatura iz nizkega/mrzlega in visokega/vročega…), ker
prav zaradi teh (lastnih) nasprotij sploh živi (zmore živeti, in ne le
obstajati), in ker seštevek med seboj različnih (nasprotnih si) posamičnosti
tvori neko »celoto na višji« (prostorsko, količinsko gledano) ravni, upam
trditi, da podobna načela veljajo tudi v širšem planu, torej v širšem okolju,
in da obstaja »vesolje vseh vesolj«, torej neka tvorba, ki je seštevek vseh
posamičnih (tudi »našega«) vesolj.
V čem
(znotraj česa) pa obstaja to »vesolje vseh vesolj«, o tem pa ne bi upal
konkretneje, z izjemo sledečega: za praznino (kot pojem) je značilno to, da je
prazna (da v njej ničesar ni), pomeni, da »vesolje vseh vesolj« ne more
obstajati v praznini (ga ne more »obkrožati« praznina), ker NEprazna praznina
(nekaj, kar vsebuje »vesolje vseh vesolj«, to NI prazno!) NE obstaja, obenem pa
– ko bi bilo nekaj dejansko prazno, potem ne bi imelo svoje vsebine, svoje
sestavljenosti, svojega telesa, svojih meja, potem tega »nečesa« NE bi bilo,
kajti tisto, česar ni, NE obstaja.
Tako da,
sledeč izkazani smeri, lahko domnevam le o tem, da obstaja neskončnost
različnih vesolj, pri čemer si takšnega stanja ne zmorem predstavljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar