Njene pesmi sem se učil v osnovni šoli, pa sem, že od malega, vedel zanjo.
Kot devetdesetletnica je organizirala svoj prihod na moj literarni večer, ker je redno spremljala moje časopisne objave, in me je, preprosto, “morala videti, me tudi v živo spoznati, mi stisniti roko...”
Na to sem pa jaz ponosen! In še na nekaj primerljivih “malenkosti”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar