Veliko sem
imel opraviti z raznimi bebci, tudi tam, kjer jih, načeloma, ne bi smelo biti.
Denimo, med uredniki in lektorji-slavisti.
Slednjim so
velike težave delale zlasti moje vejice. Razpolagali so izključno s šolskim, in
zgolj tozadevnim, znanjem, niso pa znali slišati jezika, in ugotavljati potrebe
po odstopanjih od zakoličenega. In so mi, denimo, pred “da” malodane nenehno
vejico vsiljevali (ter mi jo pred “in” brisali), ne vedoč niti tega, da...
Lahko
zapišem “Uredili smo zadevo tako, da si lahko brezskrben.” in lahko zapišem
tudi “Uredili smo zadevo, tako da si lahko brezskrben.” In oba načina zmoreta
biti pravilna, v odvisnosti od tega, na čem je, v izrečenem (zapisanem)
poudarek. V prvem primeru na samem načinu urejanja, v drugem na
brezskrbnosti...
Uredniki so
me učili o “srbizmih”, katere, bojda, uporabljam. Še najhujši primer je bil z
besedo “dete”, ki je nikakor niso hoteli sprejeti, čeprav...
Čeprav je,
še vedno, v določenih delih Dežele povsem običajna, in čeprav besede “deček”
(“deško”), “deklica” (“dekliško”), “detomor”... prav iz besede “dete” izvirajo!
Kakorkoli
že, nisem se dal. In so me pustili biti, v končni fazi, natanko takšnega,
kakršen sem. Če ni šlo drugače, je šlo s pojasnilom, da v primeru tovrstnega
poseganja v moja besedila objav(e) ne bom dovolil.
Tudi ti,
omenjeni “varuhi” jezika, sodijo med obče “varuhe” jezikovne in sicer
kulturno-nevemkakšne dediščine, med te, pri katerih je pismenost še bolj na
psu, pardon - na pasji bolhi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar