Med
vsem, kar mi po jetrih bije,
je ljubeznivost
lažna,
hinavsko
po poteh se vije,
nenehno
reciklažna…
Čemu bi
v celofan zavijal,
kar grdo
je, smrdi,
in se,
ob tem, še v hrbtu zvijal,
če ni,
potem – mi ni!
Potrebe
ni mi, neke sile,
pa če
bom brez vsega,
da moje
bi poti vodile
med
ritnice, do dna…
Če drek
je drek, je drek samo,
nič več,
in prav nič manj,
čeprav
razburi se glasno,
takrat,
ko stopiš nanj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar