Kompromisi, kompromisi…

Politika je, svoje dni, slovela kot spretnost dogovarjanja, iskanja nekih, vsem sprejemljivih, rešitev. V časih, kakopak, v katerih so se povsem drugačni, kot ti, današnji, z njo ukvarjali. In so bili celo olikani, omikani… pa marsikdaj tudi vedeli za čast!

 

Danes je politika način uveljavljanja lastnih interesov in malodane vsakdo, ki se dokoplje do foteljev odločanja, meni, da so ti fotelji njegovi, da jih je v trajno uporabo dobil, pa da sme z njih početi vse, kar mu je volja…

 

Da bi dospeli, do teh foteljev, morajo marsikdaj kakšno grenko požreti, pa celo s hudičem dogovor skleniti. Dobro, ni sile, večinoma se hudiči med seboj v redu zmenijo…

 

S kompromisi, načeloma, ni nič narobe, takrat, denimo, kadar se na dveh straneh znajdeta, ki želita vsak v korist lastne neke skupnosti delovati, obenem vesta, da morata tudi interese druge upoštevati… pa iščeta neko, obema stranema, sprejemljivo rešitev, ki bo nekaj dala, vsakemu, in obema, nekaj pa vzela, prav tako vsakemu, in obema. Je pa težava, s kompromisi, takrat, kadar jih sklepaš s takšnimi, ki niti omembe niso vredni, kaj šele zaupanja, in tega, da bi spoštoval njih, njih besede in ravnanja…

 

Da sežeš po kompromisu samo radi tega, da sebi moč odmeriš, in s tem sebi nek rezultat dosežeš… recimo, da se pogovarjata dva, od katerih ima prvi rad čisto obutev, drug pa je ves podrekan, in drugače tudi biti ne zna, mu narava ne dopušča. Če še tako pazi, prvi, da bi čist ostal, mu to ne bo uspelo, ker bo s podrekanim hkrati, po isti poti hodil, pa se bo, slej ko prej, običajno pa že takoj na začetku, ko si v roki sežeta, tudi sam umazal. Ni potrebe po tem, da s celim stopalom v drek stopi, zadošča, da s polovico, pa…

 

Ja, kadar z drekom kompromise sklepaš, takrat si tudi sam smrdeč. In če v to greš, te, v bistvu, smrad ne moti. In – če te ne moti, je vprašanje predvsem v tem, če si res tako čist, kot se želiš prikazat, ali pa si tudi sam dreka vajen, medtem ko se s tozadevno čistostjo samo skušaš lepšega narediti!