Na hojladri…

Na hojladri se vse vrti,

v topotu in poskočno,

kdaj lepše, kdaj pa se skazi,

v neznano dolgoročno,

mu druge ni, ko ponori,

kot vse iz sebe dati,

pa tu in tam kar pohiti

temniti, razdejati…

 

Na hojladri še zagrmi,

vse večji so topovi,

živetij nekih škoda ni,

če cilji so bogovi,

in res, sveta je en vladar,

in zanj premnog se maže,

prav vse bi storil za denar,

kdor je nizkotne baže…

 

Na hojladri nagon živi,

bi pasel se brez kraja,

do tuje riti mu nič ni,

za lastno se podaja,

le tu in tam kak modrijan

za ščepec vsaj popravi,

a kaj, ko svet v roke je dan

nagonski trdi glavi…