Nisem brezmadežen

Ne, nisem brezmadežen, in brez napak,

a meni vsa grešnost se neha,

tam, kjer se pri tebi zastavi v korak,

da se prav nikdar ne upeha…

 

In zna tudi biti, vsaj včasih, me sram,

za ščepec nekakšnega greha,

pri tebi pa – zlahka pogledaš vstran,

in laž ti postane uteha…

 

In tudi me grize, vsaj kdaj, tu in tam,

ko vest se v spominu prebuja,

pri tebi nikoli je ne prepoznam,

ti je do popolnosti tuja…

 

In jaz, na napakah se nekih učim,

da ne bi izkazal jih znova,

pri tebi gre v zrak, vse, lahkotno kot dim,

na starih dejanjih so nova…

 

Ne, nisem brezmadežen, a smem v oči,

ne sili pogled umakniti,

a tvoje, kot da jim ničesar mar ni,

hitijo se v grehu razkriti…