Ni
šole, diplome, doktorata, ki zmorejo nadomestiti NEzmožnost razumevanja.
Razumevanja
se ni moč naučiti. Naučiti se je moč samo določenih podatkov, ki o določenih
dejstvih pričajo, da pa bi ta dejstva dejansko tudi razumel, moram biti zmožen
zaokroževati jih v širše, smiselne celote. Za to pa potrebujem krepko več, kot
samo pamet, ki, med ostalim, ponuja zmožnost učenja. Potrebujem mišljenjsko
zmožnost, mišljenje, imenovano celovito, kompleksno mišljenje, z drugo besedo –
razum!
Celoten
živalsko-človeški svet se izkazuje z zmožnostjo učenja ponavljanja
slišanega, videnega, doživetega. Zaradi te zmožnosti se zadeve, prakse tudi
nenehno ponavljajo, pa tako, kot zna mama/ata papagaj, tako znajo tudi otroci
papagaji, eno in isto, v nedogled.
V
kolikor bi na svetu obstajala samo pamet, bi se tudi človeški svet ponavljal na
enake načine, kot se ponavlja živalski – lastovice še vedno niso iznašle
drugačnega načina gradnje gnezd, drugačne njihove podobe, drugačnega njihovega
delovanja/učinkovanja.
Koliko
je vredna pamet, o tem najbolje priča primer iz preteklosti, tisti, v okviru
katerega so doktorji znanosti (s področja ekonomskih ved) »vedeli«,
da bo državi bolje, v kolikor NE bo imela proizvodnih sredstev v svojih rokah,
pač pa jih bo odstopila/prodala tujcem.
Pojasnim.
S
kmetijstvom je tako, kot je s preostalimi deli gospodarstva, pa zadevo zlahka
ponazorim s kmetom in z njegovo zmožnostjo suverenega nekega živetja.
Za to,
da zmore odločati o samem sebi, kmet potrebuje neko kmetijo, na kateri bo
deloval, s pomočjo katere bo skrbel za lastno preživljanje. V kolikor bo imel v
svojih rokah proizvodna sredstva, bo lahko odločal o njihovi (upo)rabi, o tem
kaj bo z njimi počel, kako in kdaj, in tudi o tem, kaj bo počel s presežki,
ustvarjenimi z delom.
In
kmet, ki živi od mlekarstva, in ki želi o sebi odločati, potrebuje imeti krave,
hlev, pašnike in travnike, ter vso opremo/naprave, ki mu omogoča(jo) izvajanje
dejavnosti. Recimo, da je ta kmet država…
Naši »doktorji
znanosti«, sicer (na)učeni možje, celo predavatelji (razni profesorji) na
fakultetah, so »vedeli«, da bo kmetu (državi) boljše, če bo prodal(a) krave,
hleve, pašnike in travnike (proizvodno/predelovalne obrate), potem pa živel(a)
v odvisnosti od volje novih lastnikov, ki bodo odločali o vsem – koga in koliko
(jih) bodo zaposlili, pod kakšnimi pogoji, kaj bodo proizvajali, kaj bodo
počeli z ustvarjenim…
S
prodajo je kmet (država) potemtakem ostal(a) brez možnosti odločanja o
lastnem delu, in njegovih posledicah. Celo te možnosti več nima, da bi
odločal(a) o tem, ali bo sploh imel(a) delo, kot vir osnovnega preživljanja. O
vsem tem namreč odločajo novi lastniki…
Država
nikoli ni bila slab gospodar, ker to tudi ne more biti! Država je namreč pojem,
je nek termin/beseda, s katerim opredeljujemo določene posamičnosti, tako
tiste, ki se v svojih materialnih podobah kažejo (ozemlje, zakoni, objekti,
organi odločanja…), kakor neke druge, ki obstajajo samo dogovorno, zares pa
jih, v neki otipljivosti, ni (politika, suverenost, svoboda, oblast…). Država o
ničemer ne odloča, odločajo pa tisti, ki državo vodijo! Potemtakem – ne, država
ni nikakršen gospodar, in so slabi/dobri gospodarji samo tisti, ki z njo
upravljajo, večinoma za to – nezmožni!
Če je
res bolje to, da nimaš v lastnih rokah nekih temeljev, s katerimi samemu sebi
lahko živetje opredeljuješ, ustvarjaš pogoje zanj, o tem priča čas – nekoč malodane
polna zaposlenost, delo za nedoločen čas, zmožnost živetja brez socialne
podpore, zmožnost celo sodelovanja pri oblikovanju politike zaposlovanja, danes
pa…
Zavoljo
»vedenja« raznoraznih (s strani okolja, neumnega, kakopak, celo priznanih) »strokovnjakov«,
se je država znašla v malodane popolni odvisnosti od nekih drugih! In če ti
drugi zaprejo »pipo« na področju zagotavljanja nekih proizvodov (od hrane, ki
je država ni zmožna zagotoviti niti toliko, da bi pokrivala vsaj polovico
dejanskih potreb, do energije), država ne bo imela na osnovi česa živeti,
obstajati, še posebno ne kot neka suverena, o sami sebi odločujoča tvorba!
Čeprav je suverenost že itak zelo relativen pojem, in je, na področju države
sploh NI, takrat, kadar (ekonomsko gledano) ne moreš o sebi odločati (niti
lastnega denarja nimaš, da bi o njegovi vrednosti odločal, in s tem,
posledično, o vrednosti tistega, kar izvažaš/uvažaš, obenem pa nimaš
virov/sredstev, s katerimi bi upravljal, takrat, ko naj bi sebi materialne
osnove obstajanja zagotavljal)), niti ne veš, do kod sega tvoje ozemlje, niti
ne zmoreš neke samostojne (zunanje) politike tvoriti…
Ja,
kmetu bo zanesljivo boljše, v kolikor NE bo imel svoje kmetije, pač pa bo
dninar/najeta delovna sila pri nekem gospodarju, kaj ne?!
In
danes mrgoli teh »strokovnjakov«, povsod, na vseh področjih, »strokovnjakov«,
ki so se naučili ponavljati že doživete prakse, »strokovnjakov«, ki niso zmožni
niti tega, da bi razlikovali med državo in tistimi, ki jo vodijo, ki niso
zmožni niti ugotavljati (ne)zmožnosti posameznikov, njihovih značajskih odlik
in »odlik«, »strokovnjakov«, ki, žal, niti posledic lastnega učinkovanja ne
znajo predvideti, kaj šele upoštevati. In ti »strokovnjaki« potem radi porečejo
tisti obči »tega pa takrat nismo vedeli«… pri čemer ne vedo tudi tega, da v
vsakem času obstaja kopica tistega, česar NE vedo, ker ne morejo vedeti, ker
niso zmožni razumevati, ker ne »vidijo« zakonitosti, po katerih vse poteka, in
tudi družbeno živetje. »Strokovnjakov«, ki so po svoji »strokovnosti« povsem
enaki »strokovnjakom« papagajem, le da so se naučili drugačna »gnezda« graditi…
NI
šole, ki daje zmožnost razumevanja, če želiš razum! Le-ta je naravna danost,
celo takšna, ki obstaja samo tam, kjer dejansko obstaja zmožnost sočasnega
abstraktnega mišljenja (predstavljati si nekaj, do česar s čutili ne zmorem
dospeti, tvoriti nekaj novega, snovati) in enostavno, konkretno, neposredno
vzročno-posledično mišljenje alias pamet, pa – glede na to, da ima zmožnost
konstantnega abstraktnega mišljenja samo dobrih štiri odstotkov odrasle
populacije, glede na to, da polovica le-teh sodi v svet, v katerem se realnosti
niso zmožni zavedati (podpovprečje, odstotkovno zabeleženo na Gausovi dispoziciji/krivulji),
je razuma samo za – dobra dva odstotka!
Je kaj
čudnega, da se »zgodovina ponavlja«, da obdobju graditve vedno sledi obdobje
razkrajanja, da enega samega temeljnega problema človeštvo ne zmore trajno
razrešiti… v svetu pameti, ki – bolj kot se trudi biti pametna, z večjo (svojo)
neumnostjo se izkazuje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar