Strižem z ušesi…

Me življenje je hitelo naučit,

da z ušesi strižem, pa čeprav nevidno,

jih preveč je, ki hitijo nasmolit,

in če hočeš drsat, moraš znat previdno…

 

Kadar skaže se, dokončno, kdo je kdo,

mu še ust potrebno ni nikdar odpreti,

da postregel bi z izkazano lažjo,

itak mu nič več ti dano ni verjeti…

 

Laž je lahka, in prav rada poleti,

le da hitro skrhajo se njena krila,

pa opleta in spreminja se v smeri,

bolj se trudi, prej se bo povsem razkrila…

 

Je bolezen, je nemarnost, grd značaj,

je lažnivca kar na čevelj hitro dati,

pa čeprav prisoten velik je vprašaj,

brez laži bi svet sploh zmogel še obstati?!

 

Laži kot ti prija, mi vseeno je,

itak strižem, in ob tem si mislim svoje,

vsaka pot lažniva enkrat se zapre,

pa če še tako lažnivec milo poje…