Ne
iščem pomoči, in nekega sočutja,
mod brod
le še stoji, brez vetra ni mu plutja.
So
jadra mi zaman, nič več jim ni zajeti,
zložena,
času dana, da z njim gredo trohneti.
Vse
dlje so mi širjave, k obzorju ni moči,
ni vesel
proti toku, in brez želja poti.
Se
jambor vse bolj kruši, nek črv ga je načel,
ni kaj,
se, s časom, zruši, ni kaj, ga čas bo vzel.
Je v
podpalubju voda, ki preko pok prodira,
prodira,
da pogreza, prodira, da izpira.
Na
krovu še je stati, valove neke šteti,
gredo vse
bolj majati, gredo do konca vzeti.
Ja,
gred se še drži, a kaj ji to zaleže,
ko se
vse manj slepi, da še v valove reže.
Krmilo v
neko smer, že dolgo ne obrača,
le cilja
ni nikjer, da mu ves trud poplača.
Na breg
mi ni dospet, na neka čvrsta tla,
predaleč,
da bi plaval, je bližje do neba.
Mi
drugega ni moč, kot le čakati dan,
ko,
skupaj z brodom, pod gladino odšel bo kapitan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar