V dlani je bilo…

Ja, res, imel sem svet v dlani,

v njem drobnih par napak,

in šli so dnevi nasmejani,

in upal sem, bedak…

 

Se tla z nebesi so ljubila,

v poljub šel vsak korak,

neurja niso zapretila,

pa upal sem, bedak…

 

Bilo cvetoče je, pojoče,

po sreči vonjal zrak,

prav nič pretežko, nemogoče,

spet – upal sem, bedak…

 

A kaj, konča se rad vsak up,

rodi okus grenak,

spoznanj nabere se nek kup,

med njimi – sem bedak!