Dvojeno

Ko v dihu se zlijejo iskre sanjave,

da zmorejo družno razbrati oči,

in zreti v čase, v lebdeče daljave,

še tisto, do česar pogledu moč ni…

ko v nemost besede ovite toplijo,

razbirajo in se razbrati puste,

skrivnosti neskrite, vse znane se zdijo,

iz enosti zlahka na pol se dele…

ko vse je že znano, čeprav šele pride,

ker veš, ker zgolj veš, in začutiš, poznaš,

takrat isto sonce za dvoje vzide,

bolj daš, več imaš, pa čeprav vse razdaš…

kot da bi na pol razdeljeno družilo,

še misli v enake peljalo poti,

hotelo, živelo, v utrip isti bilo,

le eno, četudi na dvoje se zdi…