Ma, k vragu!

Vse življenje hodim svoja pota,

pota, na katerih zaboli,

je po svoje pravljična pomota,

a brez pravljice življenja ni…

Vse življenje nikdar med vetrovi,

že dovolj raznašajo vsega,

stare zgodbe, le obrazi novi,

k sreči ne dosežejo neba…

Vse življenje, hip, ki zlahka mine,

malo jih je, ki srce bude,

malo, ki se tkejo med spomine,

da do konca v njih z menoj žive…

Ma, k vragu, ta večer zalil bom vse skrbi,

mineva, mine čas, naj mine kar greni,

vse sanje izpuhtele v zadnji so korak,

zvezde vse poskrile se v oblak…

Naj teče, naj poteče žalost iz srca,

ko peče, veš da pesem še svoj čar ima,

življenje, iščeš srečo, ta pa je privid,

le kozarec, ki poljubi zid…

Ma, k vragu, kaj bi tožil, kaj bi hrepenel,

razdal sem, kar dajati zmogel sem in smel,

polegle zeleneče trave so v ravan,

naj izpije čaša še ta dan!