Še smeh zagreni...

Ah, saj bi se zlahka smejal,

smeh daje moči za obstat,

a človek-žival se v svet je pognal

in dobro ga stisnil za vrat…

Lahko hihitam se v bridkost,

resnica preveč zagreni,

narava speljala je v kot učenost,

jo zdaj še zatreti želi…

Čas prav vse razkraja, ko v času osvaja,

razkraja, razkriva, do kraja, v kosti,

počasi odstira tančice sijaja,

ko zadnja izgine, resnica bledi…

Prav nič ni na svetu tako, kot se kaže,

je jedro le jedro, olup pa olup,

in rado pogledu podoba se laže,

v prelepo cvetovje odeva se strup…

Ne, res, mi do smeha več ni,

stopila se volja je v nič,

pa kaj, če resnica se vse bolj krepi,

ko svet je pograbil hudič?!

Ni videt poti več nazaj,

narava iz rok je ušla,

ves svet je zastavljen, da pride na kraj,

in zopet iz nič se poda…

Zgolj čas je, ki teče, tako kot je treba,

odšteva le drugim, pusti sebi čas,

z neba zlahka briše mušico, galeba,

še zvezdo, da večnosti ni v okras…

V pomoč so mu pota, ki hodi jih zmota,

le padec poraja, brez kril kdor leti,

če še tako v želje napenja se krota,

ne seže visoko, nebes zanjo ni…

V temo se vesolje vrti,

brez konca ni ene steze,

v obilju ni sreče, preveč zvodeni,

v bleščavosti zvezde blede…

Boleče poti so do dna,

tančice zarežejo v čas,

še smeh zagreni, in v ne-smeh se poda,

neumnost napreza svoj glas.