Oblak

Neslišno, kot sanje, se v puhasta lica razvlekel je preko neba,

pogled je privabil, in čas zaustavil, le tihost je z nama bila,

prav mehko je s krili zajadral v modrino, kot bi jo objeti hotel,

in, kot da bi v zgodbe pripoved zastavil, tako je na nebu dehtel…

Mi čaral je kraje, v daljavah, obraze, obujal zaspal že spomin,

omenjal je trate, in smeh, in poraze, obujal grenkost bolečin,

lebdel je in v pravljici segel globoko, kot da bi s seboj me obdal,

kot priden fantič, ki ga vodiš za roko, po nebu sem z njim se podal…

Prav vse vrti se, se vrti,

poraja se, da izpuhti,

se proti lastnem koncu veča,

gori, da se topi kot sveča…

in dan za dnevom je enak,

le pot, na njej hiti korak,

prevečkrat kakor veter šine,

kot bi lovil, da v prazno mine…

In sploh nisem vedel kdaj čas je odločil, da v mraku zgosti se na tla,

krog mene tihota, in pot osamela, ki v tistem je dnevu zašla,

kot bi se napil neke čudne topline, do kraja sem z njo bil prežet,

še solza rodi se, da v smehu premine, v postanku zgolj čas je ujet…

Mi čaral je kraje, v daljavah, obraze, obujal zaspal že spomin,

omenjal je trate, in smeh, in poraze, obujal grenkost bolečin,

začutil grenak priokus sem slovesa, naprezal oči, v upih zroč,

a ni več bilo ga, iskrive zlatice razlile svoj ples so v noč…

Prav vse vrti se, se vrti,

poraja se, da izpuhti,

se proti lastnem koncu veča,

gori, da se topi kot sveča…

in dan za dnevom je enak,

le pot, na njej hiti korak,

prevečkrat kakor veter šine,

kot bi lovil, da v prazno mine…