St. mona's dej

Se Monika pod »faf« je zapisala v zgodovino,

ko Bili ji zaupal je svoj dragocen zaklad,

morda čez nekaj let pri nas jo praznično slavimo,

saj redke so stvari, ki zmorejo v ustih stat!

In itak radi s tujim se ponašamo, dovzetni,

kar opica ugleda, to se opice drži,

je že tako na svetu tem, po lestvici povzpetni

najlažje se povzpenja ta, ki v večjo rit tišči…

Ni Monika edina, mona najde se ob moni,

že sapica popiha in spod krila gre v zasuk,

za čelom v vrsti dolgi so postavljeni vsi kloni,

kjer čela ni, tam le pastir z neba odreši muk…

Se Monikin bo praprapra z gotovostjo ponašal,

je dediščina sveta stvar in gre iz roda v rod,

in tič je tič, brez njega svet že davno bi ugašal,

je steber večne slave, če namenjen je v razplod…

St. mona's dej tako postal bo prazničen z napako,

kar v usta pride, gre čez rit in v drek se spremeni,

a itak pomanjkljivo je po svetu slavje vsako,

nevredno kar bi štelo, na podstavkih pa laži…

In teče, teče, teče čas, pod »faf« se zapisuje,

baje je v hlačah zbran ves čar, pa so pomembna stvar,

iz jajc še narod se drži, iz jajc ukrepe kuje,

in v jajcih se konča še vsaka pot svetlih utvar!