Kot ptice...

So legli, kot ptice, med cvetne mi sanje,

odkrhane s kupa oddihanih dni,

morda bi drugače brez njih šle poti,

iz časa v brezčasje, docela vsakdanje…

V pogledih iskrečih, v besedah modrine,

korak njih premnog je za njimi ostal,

globoko radosti toplo tlakoval,

da mi je zdržati bilo svet sivine…

Budili so svetle podobe višave,

vsak hip, ki sem z njimi živeti ga smel,

v neznatnosti svoji, sem polno gorel,

iščoč lastna pota v vabeče dobrave…

So legli, kot ptice, v gnezda praznine,

odštel jim, zvečine, v temačnost je čas,

a vseh njih oči, in prav vsakogar glas,

vsaj zame, in meni, z menoj šele mine…

Njim, katerih pridih nosim v sebi.