Gospod Zaman...

Oh, dober dan, gospod Zaman, mar končno ste spoznali,

da na tem svetu do pravic speljanih ni stezic,

ker ti, ki so na njem vse do neba se razvejali,

ne vodijo drugam kot iz krivice do krivic…

Usmerja jih zgolj glad, potrebe se jim le množijo,

nikdar dovolj, bolj prazno vse, praznina je brez dna,

in le v zahtevah prek sveta iz časa v čas hitijo,

enakost je prav čudna reč, če zgolj za DAJ velja!

Gospod Zaman, odveč je up, najmanjšega ni suma,

da na tem svetu krog vrtita sla in krut nagon,

že res, nekoč veljalo je, da svet je svet razuma,

a pamet je zgolj pamet, svet pa v porcelanu slon…

Baje so genialci tisti, ki jim je umeti,

ostali zgolj razumejo, baje, a je hudič:

ne da se razumeti več kot je za razumeti,

precenjena sposobnost pa je zmožna le za – nič!

Izkušnje v uk so dane, naj na njih bi se učili,

ni važno, če so lastne ali pa iz drugih rok,

a tok je tok, prav čudna stvar, le v krog nenehno krili,

iz poka se rodi nasmeh, da spet ponikne v pok…

Eh, dragi moj gospod Zaman, prav čudna so ta bitja,

povsem preprosta, ko spoznaš do kraja ves njih čar,

po sebi bolj nezmožna, hkrati pa v spotik sožitja,

zapletajo realen svet, živeč svoj svet utvar!

Če ni, pač ni, je vse odveč, ni z gole veje brati,

zdaj sem, zdaj tja, kot zapihlja, refleks je pogojen,

je glad le glad, bolestna stvar, nenehno hoče gnati,

in z apetitom po ŠE VEČ ta svet je prepojen!

Zdaj, je takole s to stvarjo, kdor tvoren je, ta snuje,

in krila si nadeva kadar sanja neko stvar,

a kdor ne zmore in ne zna, ta k drugim pogleduje,

v goltavosti pogleda zadovoljstva ni nikdar…

Ja, res je to, gospod Zaman, še če iz nič požene,

ga kmalu zgrabi želja, da še več se polasti,

pravice so pravice, prek praznine razglašene,

enakost je zahteva, zmožnosti pa itak ni…