Horuk(arska)

Za nove čase smo se borili,

no, vsaj sledili, iščoč neko pravo nit,

ki pot bi vlekla, tja, kjer dobili

dovolj bi žlic za tolsto rit…

Za tisočletja, za večno slavo,

dišal sladkavo prav dolgo nam je obet,

a obrnili smo vse na glavo,

iz sanj zašli v stvaren svet…

Znova letimo,

da spremenimo,

razritja sled

skozi svet

se bo vlekla spet,

znova letimo,

za to živimo,

z nami preklet

je ta planet!

Zaman brez glave poti sanjave,

kjer uma ni, tam puhti v prazno prav vsak uk,

tam šele zemlja, dehteče trave,

odrešijo do konca muk…

A kar ne prija, to se razbija,

če bog ni dal, bo snoval v prazno up, zaman,

se tisočletja tako odvija,

z gorjačo zmožnost vre na plan…

Znova letimo,

da spremenimo,

razritja sled

skozi svet

se bo vlekla spet,

znova letimo,

za to živimo,

z nami preklet

je ta planet!

Hudič razkraja, prav vse, do kraja,

in ko poruši, takrat šele se preda,

iz ruševine nov krov nastaja,

v pozabo žalost se poda…

Nagonska sreča, vselej kipeča,

če kaj ne prija, zagrize se z vso močjo,

nikdar nič kriva, vselej hoteča,

ob grobu grob krasi zemljo!