Sfarmantna

So na farmi srečo glasovali,

za nek pravljično svoboden svet,

vanj bi družno se prav vsi podali,

vsak po svoje, vsekakor, živet…

Že čez rob bila so vsa pravila,

vodijo, baje, samo v prepir,

brez pravil usoda je bolj mila,

brez pravil nikomur ni ovir…

So, kakopak, se lepo zmenili,

umne glave itak vse vedo,

prav pomladno v novo so krenili,

tja, kjer v upih pravljice cveto…

Krave brž so v detelji zastale,

ovce pomulile vse do dna,

koze cvetju so okras skresale,

pujsi pa… pujs dobro riti zna.

Čas napihne, prdec osvobaja,

ko pogoltneš, ni več za jemat,

še bodočnost zlahka se razkraja,

če še sproti se ne znaš ravnat…

Pomulile, vse do tal zgolile,

v čreva krulež gnezdo je zgradil,

družno sušo kar povprek krivile,

češ da dež bi sitost obrodil…

Le prašiči slavno so slavili,

njim je blato čudežen opoj,

bolj blatili, bolj so z rilci rili,

manj pustili drugim, za seboj…

K sreči mi drugačne smo podobe,

in, predvsem, smo uki iz napak,

le da čas podtika nam narobe,

ko nas suče sem ter tja, cik-cak…