Le
tečeš, v dneve, že vsa tisočletja,
prinašaš,
odlagaš, odnašaš svoj čas,
cvetijo
bregovi od silnega smetja,
zgolj
tu in tam drobec je Sonca v okras…
Prav
leno, nevidne te spone držijo,
obarvana
v barve muljavega dna,
globine,
očem nedostopne, pretijo,
obstane
v blatu, kar v njem je doma…
V
daljave odnašaš preteče zlo strupa,
se vztrajno
kopiči, goltavo hlepi,
ponesla
pepel si poslednjega upa,
še
sanjam si sprala, do konca, moči…
Te
gledam, le to mi je dano početi,
za ped
ne popuščaš, je tvoj že ves svet,
odneseš
prav vse, kar nameniš se vzeti,
razvlekla
si še do neba blatno sled…
Ni komentarjev:
Objavite komentar