Se
hudič po svetu driča,
plazmo,
i-pod, ma čist vse,
le
spotika, če je piča,
če je
ni, pa vse podre…
Dost je
tega, čas mineva,
že od
nekdaj je tako,
gre
hudiču svet skoz čreva,
drek
odlaga še v nebo…
Kaj b
se matru vse življenje,
pamet za
nazaj kipi,
zlodej
svoje ma stremljenje,
jaz ga
pošljem v krasne tri…
Popokam
malico in hajd čez polja, griče,
kjer ni
dvonogih, tam normalne so žvali,
polaga
zgodbe svoje vetrič v gozdiče,
in rosa
v soncu prek dehtečih trav srebri…
Potoček
žejo žene, pesmico razdaja,
korak ustavi
za neskončnost ptice spev,
še
polž, ki v dalje s svojo hiško se podaja,
z menoj
počije, da bo lažje sapo štel…
Lastno
srečo uničuje,
mu ne
vleče, je bedak,
a ob
vsem je še najhuje,
da ves
svet gre z njim v korak…
Zdaj bi
zidal, zdaj podiral,
žre njegov
ga rezultat,
prav
nikol ne bo skapiral,
da sam
daje si šah mat…
Naj gre
v krasne, samo sranje,
skušal dolge
sem poti,
z njim
je enostavno stanje,
brez
možganov ni luči!
Popokam
malico in hajd čez polja, griče,
kjer ni
dvonogih, tam normalne so žvali,
prileže
mir, ko k vragu pošljem vse hudiče,
in
preko trat v nebo mi duša poleti…
Potoček
žejo žene, pesmico razdaja,
korak ustavi
za neskončnost ptice spev,
za
vražje sranje še preveč mi dni ostaja,
bom
raje s polžem kak trenutek presedel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar