Nebo je
poleglo prek trate,
sesuto,
povsem brez moči,
pretožno
za radostne škrate,
še
ptica svoj spev ne glasi…
Kdo
vedel bi, kaj zabolelo
ga je z
vso močjo prav ta dan,
mu,
kaže, je dolgo kipelo,
in
končno privrelo na plan…
V solzé
so se bajke odele,
jim up
je do dna izpuhtel,
boli,
so na vso moč letele,
a čas
jim je krila odvzel…
In
lije, kot da bo izlilo
do kraja
v bridkosti svoj čar,
v
solzah se ne bo spremenilo,
je pot
polna novih utvar…
Le
stiska, duši, prav kričeče,
grenčice
pa vztrajno teko,
prek
trav v temnem žalost se vleče,
umira v
njej padlo nebo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar