Že od
samega začetka jih motijo tisti redki, ki ne poganjajo iz njihovih vrst. Motijo
jih, ker ne delijo njihovih »svetih ciljev«, ker imajo povsem drugačen sklop
vrednot in si na popolnoma drugačne načine prizadevajo uveljavljati svoje
namere. Motijo jih, ker ne razumejo njih besed in ravnanj…
Tisti
drugi, ki pa jih izmed sebe povzdigujejo, jih začnejo motiti šele kasneje.
Spočetka so jim ustrezni, saj izkazujejo prizadevanja za iste stvari, in jim je
še kako dana lakota, s kakršno se tudi sami izkazujejo. In obvladajo veščine, s
katerimi tudi sami prodirajo skozi življenje. Kasneje pa, ko ti izbranci s
položajev počno izključno to, kar tudi sami počno vse svoje življenje (kopičijo
zase in sebi), in ko jim funkcije dajo moč, da se vidneje odlepijo od
izhodišča, takrat postanejo moteči tudi zanje, za občestvo, za taiste, ki so
jih ne samo izbrali, pač pa so jim s svojo podporo dali tudi moč, s katero
počno to, kar počno…
Ne,
politika sama zase ni nič drugega kot veščina dogovarjanja. Kurba postane šele
v kurbišču nagonskega sveta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar