Na nebu
je tisoč oblakov,
in tisoč
razgaljenih sanj,
ne
štejejo časa, in svojih korakov,
čeprav
jih s prav vsakim je manj…
Le
ptice razdajajo krila,
in zbujajo
v dan se pojoč,
a
radost potihne, ko up bo izpila,
bo
legla k počitku, v noč…
Še
sonce počasi ugaša,
v praznini
zaman so luči,
bogovi,
utvara, utvara ne znaša,
le
večno v večnost puhti…
Na nebu
je tisoč oblakov,
pod njimi
v zaman vse cveti,
ko
radost zapleše po notah bedakov,
odtekajo
v prazno poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar