Resnica...

Resnica čudna je ženica!

Se rada kratkonoga kaže,

ko se počez po svetu laže

in v gneči naokrog stopica!

Baje očem se razkazuje…

pa ni je, kadar noč temuje,

da se s potjo še sova bije,

če se poda brez baterije.

Prav čudne obče so resnice,

kot duh, ki čutiš ga v zraku,

nekje, denimo v kokošnjaku,

kjer jajca legajo nesnice…

Prepričanja bolj, raznorazna,

nejasnim okrase svetove,

čeprav povsem so brez osnove,

zgolj puhla in docela prazna.

Baje spoznanje jo odreja…

spoznanje pa je čudna veja:

na deblo, tam, pri dnu, prisega,

a listje v čar modrine sega…

Resnica blato je s podplata,

ko občestva jo šir izkaže,

ker ve, in z umom se ne maže,

pa Zemlja biti zna ploščata!

Ja, čudna ptica, ta resnica,

zvečine prazno je špehovje,

zaleglo vse do dna v drobovje,

po kapljicah v čas pronica…