Noč je
poletela v zvezdah do neba,
pesem
zadonela, segla tja, do dna,
Mesec
ti čez lica se toplo srebri,
in
objem, kot ptica, vse do sanj leti…
So v
opoj dišave napojile zrak,
skozi
mehke trave vodi tvoj korak,
veter
naju nosi, greje me tvoj smeh,
pravljično
si lepa, z ognjem v očeh…
Vse je
izpuhtelo, in zastal je čas,
še nebo
odelo se v tvoj je glas,
sanje
božajoče, ti si sreče spev,
bi s
teboj pojoče v večnost poletel…
So v
opoj dišave napojile zrak,
skozi
mehke trave vodi tvoj korak,
veter
naju nosi, greje me tvoj smeh,
pravljično
si lepa, z ognjem v očeh…
Besedilo je sicer napisano na glasbeno podlago, katero je zasnoval prijatelj Milan Ostojić, in sedaj čaka na to, da, morda, zaživi tudi v glasbeni podobi... če ne, potem pa tudi prav - ne bo ne prvo, ne poslednje, ki je zgolj zapisano, ker... nekaj pa je le treba početi, v življenju, in radosti iskati v stvareh, s katerimi drugim ne škoduješ.
Aha, da ne pozabim: ker so moji teksti brez raznih okraskov, s katerimi sodobnost bogati svoja izpovedovanja, jih kar tukaj pripišem (da ne ostanem tako hudičevo za časom, ali pa ob njem, zaostal) - jeajeajea, uouououuuuu, jo men!
Ni komentarjev:
Objavite komentar