Lepo
je, da veš, da misliš. Simpatično, ker misliš, da misliš prav. Nerodno, ker ne
razumeš, da je zgolj misliti krepko premalo.
Krava
razmišlja. In je hudičevo pametna: vselej bo izbrala deteljico, če bo druga
možnost trava. Do razuma pa jo loči – napihnjenost. Ko izbira med (zanjo domnevno)
slabim in dobrim, ne dojema, da jo izbira lahko pokoplje.
Za
nazaj je lahko vedeti, za naprej je bolje ne vedeti. Je dovolj pametnih, ki
vedo, da vedo, in se jim sanja ne, da nimajo pojma!
Kadar
niti toliko dojemljivosti ni, da bi bilo moč povezovati že minula stanja,
iskati vzporednice in se dokopati do vzrokov nastalega, takrat – se »zgodovina«
ponavlja. In je čudno, na planetu »razumnih ljudi«, da samo to počne!
V
zrcalu smo vsi lepi. Večinoma slepi.
Smreka
zase meni, da zaseda pol gozda. Orel jo vidi kot pikico v celotni zaraščenosti.
Ni
dovolj, da znaš brati, če se med vrsticami ne znajdeš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar