Življenje
plameni, in plamen je pekoč,
še
najsvetlejši sij izgublja se v noč,
utihne
glas in v čas razlije se tema,
zaman
temi v okras zlatica vrh neba…
Na veji
cvet droban, v umiranju drevo,
iz
jutra nek nov dan, vse bližje je slovo,
topi v solzah
se smeh, opoj večer greni,
zastaviš
po poteh, iščoč, in več te ni…
Veni,
ob upu, strah, še sanje se suše,
le
veter v rokah, ko v dim gori srce,
v ravan
utaplja grič utrujen svoj napev,
pogoltne
prazen nič, tega, ki bi letel…
Vrti,
vrti se svet, vrti na njem hudir,
pogolten
in preklet, ustvarjen za prepir,
gorje
kričavih ran, iz časa isti čas,
je med
zvermi zaman človeka redek glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar