Objem mehke trave...

H komu bi molil za svojo usodo,

prazno nebo je, ko ptice zaspe,

zvezde brez prošenj sijale mi bodo,

sam bo oblak poskrbel za trave.

H komu bi molil, želeč to pravico,

da bi odločal kroječ nek nov vek,

če sam ne zmorem iskat si stezico,

bom pa odločal o svetu povprek?!

H komu bi molil, če pravljice spijo,

kar dolgo zanje krepko sem prestar,

itak zaman je, najraje častijo

sile denarja, v tem svetu utvar!

H komu bi molil, ko svet se obrača

kakor nanese, v različne smeri,

vleče le to, kar pred nosom se splača,

silne vrednote, vse same laži!

H komu bi molil za mir in pozabo,

za tisti čas, ki pogoltne s prstjo,

nisem v tem pašnem prekletstvu za rabo,

brez slednje prošnje pobralo me bo.

Kaj bi lagal si, in sanjal v meglice,

to kar ne vem, me prav nič ne teži,

stari duhovi v nenehne mladice,

prazni obeti, vse težje skrbi!

Ni svetu dano, da srečo poraja,

blato goltavo požira brez dna,

se tudi Sonce v temačnost razkraja,

prija, ko spolni se mera vsega!

Krog le za krogom, podobe brezglave,

njim naj žari v silnih upih nebo,

meni dovolj bo objem mehke trave,

ko mi bo vetrič zatisnil oko.