Snežka

Še mlad, in sanjav, zroč v zvezde svetleče,

na Aškerčevi, kjer pot uka sem vil,

v dnevu, prav takšnem, ki zimo privleče,

se čas je ustavil, in v bajke zavil…

ja, dan, nič drugačen, prav tak kot ostali,

klopi, predavalnica, cel kup ušes,

trenutek, oblaki v pozabo zbežali,

medtem ko sem krila razpel do nebes!

Na samem je stala, prav tiho, in zrla,

kot pesem so kodri krasili obraz,

v drobovje nemirna se mi je zadrla,

po žilah drget razbesnel se je v plaz…

Oči so se z njenimi v večnost stopile,

ves svet je odpadel, le ona, iz sanj,

a kaj, ko so noge po svoje vodile,

jaz plah in prestrašena ona nič manj…

a vse je zastalo pogledu v globine,

ko zbral bi pogum, misel vrača se v čas,

kako naj začne se, če prej že premine,

spomine topli njen svetal mi obraz…

Na samem je stala, prav tiho, in zrla,

kot pesem so kodri krasili obraz,

v drobovje nemirna se mi je zadrla,

po žilah drget razbesnel se je v plaz…

Je sreča vihrava, v naprej nič ne reče,

zabliska znenada, zareže z neba,

če zgrabiš, jo zgrabiš, če ne, pa uteče,

in v druge se kraje po svoj spev poda…

sanjač pač, in plah, in življenje še mlado,

pogum tudi njej ni bil dan v dlani,

kako bi bilo, res ne vem, a se rado

v spominih pogled v Snežno večnost budi…

Na samem je stala, prav tiho, in zrla,

kot pesem so kodri krasili obraz,

v drobovje nemirna se mi je zadrla,

po žilah drget razbesnel se je v plaz…