V brezkraj

Položi sanje, nežno, v dlan,

da ne zdrobiš jim krhka krila,

ki iz srca si jih pojila,

jim celila nešteto ran;

naj bo jim še za hip toplo,

v slovo še zadnjič naj pekoče

začutijo vse tisto žgoče,

preden izginejo v nebo…

dovolj jih je bilo, vse v prazno,

vse v prazno, grenko neprijazno.

Pognala v napačen si svet!

Toplina ni napev vrline,

le poligon za bolečine,

pljuvalnik za poslednjo smet…

Poslednjič naj še zadehte,

da, preden izpuhte čudesa,

s poslednjo zvezdo iz očesa,

v brezkraj popeljejo steze.

Tu zanje časa ni, ne kraja,

tema se spet v korak podaja…