… sta
bila popolnoma drugačna, potem pa ju je prstan pokvaril!
Da, ta
zapis namenjam tovrstnim trditvam občestva, NErazumevajočega ( = NErazumskega) občestva,
in med te oz. takšne trditve sodita tudi tisti o oblasti, ki (po)kvari, in o
priložnosti, ki tatu naredi, kajti – vse te zadeve se izkazujejo (kadar jih
zmoreš vsebinsko videti, pa vidiš, da gre za popolnoma enake vsebine, pa čeprav
se pogledu kot različne kažejo) po dobesedno ISTIH zakonitostih, principih, in
v vseh tovrstnih primerih občestvo (ki je, mimogrede, NEsamokritično, ki
se niti samega sebe NE zaveda, ki ima zase takšna, za vse ostale pa drugačna,
strožja merila!) razloge (vzroke) lastnih izkazovanj išče IZVEN SEBE,
ne vedoč (juhuhu, živelo javno šolstvo, ki – dobesedno – niti ne more česarkoli
naučiti, bebcev!) tega, da – razlogi nekega
izkazovanja so VEDNO ZNOTRAJ izkazujoče se vsebine (spomni se tistega
zapisa o zmrzovanju vode, o občem prepričanju, da VSA voda zmrzne pri isti
temperaturi… kar, še zdaleč, NI res, in ni res prav zaradi tega, ker –
specifičnosti vode, še bolj kot temperatura, odločajo o tem, kdaj bo zmrznila!) … potemtakem ne morejo biti predmeti (ali pojmi), skratka neke
zadeve, ki niti lastne volje ne premorejo, ki same od sebe ničesar ne morejo
narediti/početi, krivi za neko,
kakršnokoli, dogajanje! In ne more biti kriv niti prstan, niti oblast,
niti priložnost, pač pa…
Ko se
lovec poda na lov, takrat… hodi po prstih, celo plazil se bo, čimbolj neslišno,
namesti se nekam, prikrit, na prežo, skuša čimbolj brzdati samega sebe, denimo
kašelj, kihanje, celo potrebo bo zadrževal, v kolikor bo videl, da se morebiten
(u)plen približuje, skratka – držal se bo, kolikor je le mogoče, »na vajetih«,
in še zdaleč ne bo samemu sebi dovolil početi tistega, kar bi počel sicer, ko
ne bi NE samo lovil, pač pa PRIČAKOVAL, upal, DA BO UJEL!
Čim pa
bo uspešen, in bo uplenil, nekaj, pač – bentiš, če ga bo prijelo, ne samo da bo
potrebo opravil, pa hrumel naokoli, glasno bo odzvanjalo njegovo zadovoljstvo,
s katerim se bo, če se bo le dalo, še kar nekaj časa hvalil naokoli! Potemtakem
– v fazi pričakovanj nikakor nisi takšen, kakršen si takrat, ko si – že dosegel
svoje! Takrat šele pokažeš tisto, kar zares si! V primeru, kakopak, kadar SI
nagonsko, »oportuno«, NEiskreno bitje, bitje z nič koliko obrazi (za sleherno
priložnost drugačen, pač)!
Verjel
ali ne, temu, kar zapišem, a zlahka zatrdim sledeče: absolutna večina
zakonskih (ali izven zakonskih) zvez NI tisto dejansko sobivanje, NI tisti
dejanski imeti-rad-NEKOGA-DRUGEGA, pač pa je le trgovski sporazum, je pakt,
sklenjen na temelju povsem drugačnih interesov, kot je – želja po dejanskem sobivanju!
Kar
nekaj let sem že nabral, in mi niti ni lahko zapisati sledeče: ja, slišal sem
že o nekih, posamičnih, in dejanskih, zvezah sobivanja, a osebno le dva takšna
primera poznam, in eden njih je moj (zadnjih deset let)! Vse ostalo pa…
Poglej
takole: ČE je prstan tista zadeva, ki kvari, potem – si takrat, ko ga odložiš,
začasno ali trajno, kaj boljši, kot si z njim? Ima neko čudežno moč, da vate
sebičnost seje, nezmožnost dogovarjanja? Potem, če je temu res tako, je prstan,
navaden košček (resda oblikovane) kovine – umnejši, sposobnejši od tebe?! Čemu,
če je temu tako, potem sploh obstajaš, bentiš?!
Ja, res
je, večina je do prstana ( = do poroke) popolnoma drugačna, kot je kasneje.
Pomisli na maloprej omenjenega lovca – svoja ravnanja ( = izkazovanja) je
PODREDIL želji po plenu… in tudi ta večina, pred poroko, LOVI, in jo ženejo
popolnoma primitivni, naravni (na)goni (ja, dejstvo, tega se niti zavedajo
ne!), nagon po ustvariti-dom, ustvariti-družino, imeti-otroke… nagoni, ki
dobesedno vsako žival »gonijo«, kajti šele z uboganjem teh nagonov bo poskrbela
za svojo (nekoliko boljšo, a še vedno le relativno) varnost, za to, da ne bo
sama razreševala živetvenih težav, ne nazadnje – z razplodom bo poskrbela za
obstoj vrste. Mimogrede: prstan, dom in družina, pa dobra služba so, za absolutno
večino, SMISLI njihovega ŽIVETJA, potemtakem cilji, do katerih morajo dospeti…
potemtakem – v čem je razlika, med to večino, in katerokoli živaljo, ki v istih
stvareh (le da se v drugačnih podobah kažejo) »vidi« smisel svojega obstajanja?!
Hudimana, ko bi razni tesle na tak način razmišljali, in živeli… ja, takrat bi
bilo bolje, krepko bolje, za večino, marsikatera njih težava, predvsem
psihična, bi odpadla, ko bi tesla, še vedno, živela v svojem, votlinskem
okolju!!!
Ne, ne,
prstan prav ničesar ne zakrivi, le določenim občutkom, tistih, ki ga nosijo (pa
če to počno dejansko, fizično, ali pa, če omenjen predmet v nekem predalu leži,
vseeno), pomaga, da se začnejo,
zares, izkazovati (tako, kot da »oblast« nagonskim bebcem – in samo njim, a
kaj, ko so v absolutni večini – občutek moči, nedotakljivosti, pa se, kakor
pujsi, ob koritu, z umazanostjo, dejansko in njihovo, lastno, izkažejo!)
takšni, kakršni – zares so! Sebični, neuvidevni, terjajoči, a, sočasno,
nepripravljeni odrekati se lastnim željam, zahtevam, potrebam!
Med
občimi obstajata dva tipa moža: ali je »dec«, ali pa »copata«. V prvem primeru
se ve: »dec« je zato, ker zna udariti, po miti, če pa je treba tudi po babi, in
ker je babo tako zdresiral, da ga v vsem uboga. »Copata« pa je tisti, obratno,
kateri babo uboga. Priznam, marsikdaj sem se izkazal kot »copata«, marsikdaj
sem lepe kupčke »dreka« (po)žrl, želeč prispevati k sobivanju, celo ohraniti
ga, in pričakujoč, da bom tudi sam deležen, z nasprotne strani, takšnega
delovanja… a »dec« nisem bil nikoli, niti v enem samem trenutku! Pa ne zaradi
tega, ker ne bi znal uveljavljati svoje moči, ker ne bi znal udariti, po mizi,
po babi, ker ne bi imel lastnih želja, potreb, načrtov… pač pa, preprosto,
zaradi tega, ker se mi stanje biti-dec upira, kot neetično, kot nekaj, kar je –
tako daleč od sobivanja!!!!!
Da,
malodane vsi zakoni, katere poznam, živijo pod-isto-streho, vztrajajo, skozi
večinoma nezadovoljstvo, izključno zaradi interesov, tistih trgovske
vrste, in zaradi strahu pred zastaviti-na-novo (sam sem to naredil, zastavil na
novo, pri petinpetdesetih, ob čemer nisem bil materialno preskrbljen = varen,
in marsikdaj niti tega nisem vedel, pa razumi dobesedno, kaj bom jutri jedel,
če sploh kaj)! In malodane vsi, katere poznam, se sploh nimajo o čem pogovarjat
(razen o plačilu položnic, pa kaj-bo-za-kosilo, kaj-je-nekdo-rekel,
kako-je-nekdo-oblečen, skratka o povsem brezveznih zadevah, nepomembnih, celo
bebastih, dočim – niti ene dejanske, vsebinske stične točke nimajo, niti enega
dejanskega, vsebinskega interesa ne delijo… pustimo ob strani te materialne,
katere mora dobesedno VSAKO bitje obravnavati, če hoče – fizično – pre/živeti…),
in še zlasti ne o vsebinah, ob katerih, preko katerih bi tisto dejansko
sobivanje potekalo (če ne veš na kaj mislim, potem – ne trudi se, lepo prosim,
z branjem!), kajti…
SOBIVANJE
NI živeti eden-ob-drugem (vmes pa ograja), pač pa JE živeti eden za (skozi)
drugega, je stanje, v katerem nisi zadovoljen, če sobivajočega
nezadovoljnega vidiš, in si zadovoljen, kadar je zadovoljen sobivajoči (in si
še toliko bolj zadovoljen, kadar sam porodiš zadovoljstvo sobivajočega), je,
potemtakem, način živetja, v katerem TVOJE (svoje) želje, pričakovanja, upanja,
potrebe potisneš v nek drug, tretji plan, in prioriteto dobijo želje,
pričakovanja, upanja, potrebe tistih, s katerimi sobivaš! In NI res, da z
dajanjem nepreklicno izgubljaš, ker – če je odnos vzajemen, potem oba (vsi)
hitijo dajati, pa – več kot daješ, več prejemaš, bogatejši si!!!
Ja, ja,
vem, o tem, da obči »vedo« o tistem kar-daješ-to-se-ti-vrača, ampak, kakor
ponavadi, o tem samo »vedo«, dočim tega – niti razumejo, še manj izkazujejo
(razen v slabem primeru, kakopak, kajti za primitivnost – umsko – je značilno
tisto, čemur pravimo maščevanje, ravnanje, preko katerega zmorejo psihično
uboga bitja do zadovoljstva dospevati,… ko vidijo nekoga trpeti… ta tako »ljubeča«
in »človekoljubna« bitjeca!)!!!
Ne, ne,
za to, da je prasec prasec, ni krivo korito, pač pa – če mu onemogočiš, da se
bo v koritu prerival, se, pač, ne bo… če jim onemogočiš (s »palico«, z vedenjem
o tem, da bodo kaznovani, v primeru, če…)… se prasci prav tako ne bodo
izkazovali kot prasci, takrat, kadar do moči, položaja, oblasti dospejo, pa
tudi… dokler si zaveze varnosti, preskrbljenosti ne nataknejo krog prstov ( =
vratov), do tedaj bodo pujski prav ljubko krulili!
Ni komentarjev:
Objavite komentar