Jezik? Kaj je z njim?

V prejšnjem zapisu, v katerem sem nekaj besed namenil pojmu (stanju) imenovanem suverenost, sem namenoma izpustil neko »malenkost«. Da, uradna opredelitev (ki še kako velja v praksi, pardon: bi morala veljati, da bi zadeva ustrezala dejanskemu stanju!) suverenosti govori o petih (in ne le o štirih) predpogojih neke, narodne ali državne, suverenosti, in ta, peti, predpogoj je…

 

Ma, naj si dovolim medklic! Ker govori natanko o tistem, kar je večna tema mojega delovanja, o nagonskosti, nerazumevanju, bebavosti, o tem, da – pri absolutni večini ne moreš na (dobesedno) nič dobrega računat, vsaj takrat ne, kadar naj bi to dobro prišlo samo od sebe, od te večine (in ne bi bilo narekovano, zapovedovano)!

Zapišem trditev: nagonska bitja niso in nikoli ne bodo suverena (potemtakem tudi tvorbe, katere sestavljajo, ne morejo biti, in nikoli ne bodo, suverene)! Nagonsko bitje (pa naj gre za uradno prepoznano žival, ali ne) je namreč »oportuno« - vedno sebi, in zase, išče najlažje poti, poti, ki so, praviloma, skregane z uvidevnostjo (temeljijo na sebičnosti, na golem  boju za obstanek), s tistim imeti-rad-nekoga-drugega, ma, če poenostavim, potem – kadar si zvest samemu sebi, kadar o istih zadevah VEDNO ista stališča zavzemaš, kadar so tvoja ravnanja skladna s tvojimi besedami, takrat SI načelen, v nasprotnem…

V čem je težava? V tem, da je načelnost predpogoj moralnosti, etičnosti, znotraj katere moraš imeti, tudi to, predvsem enaka merila zase, kakor tudi za vse ostale! Tega pa pri absolutni večini NI! Pa…

Tisti kam-je-izginila-morala je običajno blebetanje, kajti takrat, kadar ugotavljaš moralnost, takrat moraš najprej poznati razloge (vzroke), zaradi katerih se nekdo izkazuje kot moralen, ker…

Razumsko bitje se zaveda različnosti, jim priznava, načeloma (dokler te različnosti NEPOSREDNO ne ogrožajo nekih drugih, različnosti, ki tudi imajo pravico obstajati!) pravico do tistega biti-to-kar-si, medtem ko večina…

Polna usta so jih nekega sobivanja, vendar – dokler so mi gora, potok, otok, kulturna (ali katerakoli druga) dediščina (mimogrede: Prešeren, Cankar, Kete, Kosovel… NISO njihova dediščina, daleč od tega, omenjeni so bili razumsko zasnovani, in so živeli, ter se zavzemali, za povsem druge zadeve, kot so žretje, pa dober avto, hiša, plazma sprejemnik… njihova dediščina, če prislovično zapišem, so votlina, gorjača, neotesanost = kamena doba!), celo jezik (ampak, pazi, le TOZADEVNO) nekakšne SVETE zadeve, do takrat sem jaz, ker so te zadeve (TOZADEVNO, spet) MOJE, več vreden od nekoga drugega… ki ima, mimogrede, neke druge svoje »svete« zadevščine… in če sem jaz več vreden, potem ne vem, kako bo ta drug (katerega jaz, vrednostno gledano, POD SEBE tlačim, mu ne priznavam tega, da mi je enak) hotel sobivati z menoj… in ne vem, kako bom jaz, bebec popolni, lahko sobival z njim, v dogovarjanju, v upoštevanju njegovega mnenja, želja… zlasti takrat, kadar se bo izkazalo, da bi pa ta drug (če mu priznam njegovo pravico) neko mojo pravico ogrozil, pa bom moral, vsaj za hip, sestopiti s te, svoje, »svete« gore…

Razumno bitje se zaveda tudi SVOJIH napak, in je samemu sebi krepko najstrožji sodnik, dočim nagonsko bitje potrebuje nekaj IZVEN sebe, neko ogrado, pastirja (lahko tudi električnega), predvsem pa potrebuje – biti v strahu pred posledicami! Da…

V prejšnjem sistemu ni bilo prav nič več morale, kot jo je, zares, v vsakem času, pač pa – večina se je zgolj bala posledic lastnih ravnanj, pa si zaradi teh posledic, zaradi kazni (zaradi drugih, zaradi zapovedi, sodnikov in biričev, zaradi druge polovice tistega korenček-in-palica) ni upala biti poredna. In se je s TOZADEVNO pridnostjo kazala, s pridnostjo, ki zares ni prav nič pridna, ker – ko bi bila, potem se ta, bojda demokracija, ne bi izkazovala kot popolna anarhija, kot priložnost za močnejše, iznajdljivejše, za tiste, pač, ki do nekega položaja, moči dospejo!

 

Ja, večina ima tudi »svoj« (koliko je res njihov, o tem bo pokazalo nadaljevanje) »sveti« jezik. Čemu je »svet«. Uh, zato, ker so ga govorili že njihovi predniki (NI res, jezik se, skozi čase, spreminja!)… ker ima dvojino… ker je lep…

Spet mimogrede: vsak narod govori v nekem svojem jeziku, katerega naj bi tudi njegovi predniki govorili, kateri je, njemu, lep, pa z dvojino ali brez, potemtakem – tam, kjer so vsi »nekaj posebnega«, tam biva zgolj, in izključno – nič posebnega, običajnost, v dvonogem primeru BEBAVOST!

Da, peti predpogoj suverenosti naroda, države je – jezik! Imeti svoj jezik, tak, ki je značilen samo za neko posamičnost (narod, državo), in ni danost nobene druge posamičnosti! In, bojda, ta »svoj« jezik celo »spoštujejo«. Čeprav – ko bi vsaj vedeli, kaj to spoštovanje je, kako ga izkazuješ!!!

 

Bojda mladi ogrožajo ta jezik, s svojimi lol-i (in vrag ga vedi kakšnimi spakedrankami, bojda praktičnimi, še). Ampak – tudi starejši R.I.P.-ajo, ker… opica je opica, posnema. Zaradi opice tudi moda lahko obstaja. In – če slediš, tej modi, postaneš – prav posebna opica?!

 

Nacionalna RTV hiša. Podkasti. Bentiš, vsakič, ko slišim to besedo, jih pošljem v tri (v konkretnem primeru prav nič) krasne! Podkast je PODODDAJA, in, res, slednja beseda se krepko manj lepo, »fensi« sliši. Čeprav je »naša«, slovenska, bojda, in predstavlja del najlepšega jezika, med vsemi… Pazi: ta ustanova NAJ bi bila, med ostalim, zadolžena tudi za – skrb nad jezikom!

 

Pravopis? In ti, sodobni kreteni, ki izničujejo vse, kar je bilo, v preteklosti, smiselnega narejenega? In, po izrazih, sploh ni problematično, načeloma… kadar oliva postane oljka, takrat potrebuješ dodatno razlago, da veš, o čem beseda govori. Takrat jezik izgubi svojo lepoto, ki je sestavljena tudi iz – jedrnatosti. Pa iz tega, da lahko isto zadevo z različnimi izrazi (imeni) omenjaš.

Da, tudi reklamiranje sem že omenjal. Reklamacija = izvajanje negativne kritike (nečesa), je UGOVARJANJE temu nečemu. Reklamirati pomeni – izvajati reklamacijo, ampak…

Ti, bebci na položajih, vedo, da taista beseda pomeni tudi nekaj drugega, nekaj, kar je popolno nasprotje ugovarjanju, nekaj, čemur se je, nekoč (med pismenimi in, zlasti, umnimi) reklo – propagiranje ( = izvajanje reklame = oglaševanje). In – kam to pelje? Tja, kjer so, ti bebci, domači – k huba-huba, k temu, da bodo posamezni zlogi govorili o vrag-vedi-čem-vse, pa bo treba kriliti z rokami, risati, kazati s prstom… da bo jezik »deloval«, da boš vedel, kaj ti nekdo, s svojim huba-huba sporoča!

 

Mladina, RTV, pravopisarji? Dol z njimi, kvarijo »naš« jezik!

 

Obstrukcija ( = /najavljena/ odsotnost), implementacija ( = tvorjenje = zamisel pretvoriti v stvarnost, otipljivost, jo opredmetiti), kvorum ( = večina /potrebna za odločanje/)… in še bi se našlo, tujk, za katere (že) obstajajo slovenske besede, a jih – varuhi države (politiki), skrbniki »slovenstva« in »slovenskega«, tako pridno, redno, uporabljajo!

 

Dobro, potem tudi – dol s politiki! »Mi« hočemo »naš« jezik«! Brez njega tudi »nas« ne bo!

 

Hm, to, slednje, je, začuda, celo res, kajti narodi se med seboj razlikujejo (ravno/tudi) po jeziku, ampak…

Veš kolikokrat sem slišal, kolikokrat slišim tiste lepe »slovenske« besede, denimo…šniranc, štumfe (zokne), lajbič, mantl… pa šrauf(enciger), vaservaga, (cvik)cange… štrudl, župa, ajmoht…?!

»Narodni« zaklad! Obenem pa…

 

Nekoč sem se moral boriti, z lastnikoma neke tiskovine, namenjene otrokom, da je moja pesem (prav tako otrokom namenjena) smela obstati, nedotaknjena. Zaradi česa sem se boril? Zaradi besede »dete«…

Po mnenju obeh lastnikov naj bi šlo za srbizem (bog ne daj, hlapcem KUK monarhije, karkoli, kar bi po jugu dišalo, ponujati!), dejansko pa – gre za slovansko besedo, natanko isto, katero, še danes, poznajo, in uporabljajo v določenih delih Dežele. Le… Kadar sta lastnika tupa, takrat sta, pač, tupa!

 

V čem je problem, s takšnim odnosom do jezika? Ah, »zgolj« v tem, da – če se (tudi) po jeziku narodnostno razlikuješ od nekih drugih (pa zanemarimo to, da si »ponosen« na svojo narodnostno pripadnost, in na »svoj« jezik)… če naskakuješ svojo baburo zato, da narod-ne-bo-izumrl… potem, veš – pogosteje kot uporabljaš tujke, celo spakedranke, pogosteje, in uspešnejše, izrivaš (obstoječe) besede TOZADEVNO tvojega jezika iz uporabe, uspešneje – jezik umira, ga boš ti sam potolkel, do konca! In – po čem se boš takrat razlikoval od drugih (ko ti je to tako pomembno, in ne premoreš neke svoje, samo tebi lastne posebnosti, vsebine), po čem boš pomembnejši, med bebci, ki so tebi povsem enaki? Boš takrat še bolj suveren, kot si sedaj? Čeprav…

 

Edino področje, na katerem je dvonoga nagonskost, bebava, zares suverena, je prav – njena BEBAVOST. Tu ji nihče do živega ne pride!

 

Ko objavim ta zapis, bom objavil še neko pesem. Napisano na isto, obravnavano temo. Pesem, katero posvečam vsem tem bebcem, in jeziku!