Takrat,
kakopak, kadar so, ti, pošteni, pošteni samo, in izključno, v lastnih očeh!
Nekoč
sem disciplinsko obravnaval nekega zaposlenega. Ne pomnim prekrška, zaradi
katerega je prišlo do obravnave, a zagotovo ni bil malenkosten, kajti manjše
zadeve sem reševal s pogovorom in opozorilom.
Nekaj
časa sva se že pogovarjala, in vse bolj je dojemal, da se ne bo kar tako
izvlekel, pa je, v nekem trenutku, izvlekel popisan list, in mi zastavil s
pripovedjo o tem, kaj vse njegovi kolegi počnejo, med ostalim tudi to, za kar
je sam poklican na odgovornost, še z datumi in imeni bi mi postregel…
Ko je
zastavil, s to pripovedjo, sem ga, v hipu, zaustavil: Sedaj obravnavava samo
to, kar ste vi storili, takrat in takrat, če pa boste nadaljevali s tem,
svojim, naštevanjem, boste odgovarjali tudi za to, ker ste ves čas vedeli za
nepravilnosti, katere naj bi drugi počeli, in o njih molčali!
Da ne
bo nesporazuma – poznam občo »poštenost«, poznam nagonskost, in tudi takrat, ko
se je skušal izvleči, s tistim listkom, nisem dvomil v resničnost zapisov, le…
Skrajno
nemoralno, nepošteno je, to, da, takrat, ko odgovarjaš za svoje grehe, še druge
skušaš potlačiti v drek! Misleč, da se boš s tem izvlekel, češ
saj-ne-počnem-samo-jaz-tako-takšno-početje-je-splošno-običajno-normalno…
Skrajno
neprimerno je, kadar nekaj razrešuješ, temeljiti na izjavah nekoga, ki JE
nemoralen, nepošten, pa niti v enem samem trenutku ne moreš zares zaupati
slišanemu. Čeprav – v obči drekavosti
marsikdaj ne ostane drugega, kot prav – upoštevati izjave takšnih.
Pred
časom je bilo kar nekaj gradbenih podjetij sodno obravnavanih, njihovih
vodstev, kakopak, ker – bojda so kradli material, delali usluge, goljufali tudi
sicer, ma, česa vsega niso počeli, s čemer so kršili zakonodajo, in na račun
podjetij do lastnih koristi dospevali.
Vsi ti
primeri so bili odkriti povsem slučajno, pa čeprav so se nepravilnosti
dogajale leta in leta in leta… in – šele takrat, ko je že bilo obče znano, to,
da bodo obtoženi »sedeli«, e, takrat pa je na plan privrela »poštenost«! In
malodane ni bilo zaposlenega, bodisi v administraciji, bodisi v operativi, ki
ne bi imel česa povedati, o tem, in je povedal, ker – je bil poleg, je
videl/slišal, celo dokaze je hranil…
Tožilec
je vse te izjave upošteval. Pa še kako prav so mu prišle, da je zmogel uspešno
zaokrožiti primer, ampak…
Naredil
je eno samo napako, gromozansko napako, zaradi katere je moč utemeljeno dvomiti v korektnost (sodnega) postopka,
celo v korektnost samega sistema (in v njegovo osebno, tožnikovo,
kakopak), kajti – niti na misel mu ni padlo, da bi obtožnico razširil, pa vanjo
vključil tudi VSE tiste, ki SO vedeli, a molčali!
ČE vem,
da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo… ČE to lahko tudi izkažem, dokažem (pa
ne gre samo za moje, morda celo zgrešeno, mnenje)… obenem pa – ČE MOLČIM, če ne
reagiram tako, kot bi MORAL, kadar nepravilnosti vidim, takrat sem
soudeležen pri teh grdobijah, omogočam, dobesedno, to, da se tudi naprej
odvijajo! Pa ni pomembno, ali sem, iz teh grdobij, neposredno kaj odnesel,
se okoristil, odnesel sem POSREDNO – nisem ogrozil svojega delovnega mesta,
SVOJO RIT SEM OHRANIL NA VARNEM! In ta varnost »moje riti« je, za te »poštene«,
krepko pomembnejša zadeva, kot sama etičnost, zakonodaja, tako imenovana vest!
Slovenci
so, baje, prislovično pošteni, ampak – ko pridejo na oblast, jih le-ta pokvari,
pa tudi tisto vedo, da prilika-dela-tatu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar