Kadarkoli
se pogovarjaš z bebci, ugotoviš, da si – dvakratni bebec! Čemu dvakratni?
Preprosto…
Ker
bebci ( = nagonska, nerazumska bitja) »vedo«, da so pametni, inteligentni, da
zmorejo razumevat in, celo, da razumejo, takrat – ker so oni pametni in
razumevajoči, obenem pa se jim niti sanja ne o tem, kar jim govoriš,
avtomatično sledi njih ugotovitev, o tem, da je s teboj nekaj narobe, da si –
butec! Obenem pa – vsakokrat, kadar
skušaš bebcu nekaj pojasniti, na koncu ugotoviš, sam, da si v prazno metal tako
prizadevanja, živce, kakor tudi čas, pa – kako bi samega sebe okrcal, v takšnem
primeru, kot s prav-ti-je-kaj-pa-si-tako-butast?!
Priznati
moram, da sem si v zadnjem času krepko olajšal živetje, kajti…
Tega,
da bom v očeh bebcev vedno ostal butast, in butec, zaradi tega kar, in kakor,
trdim (govorim, zapisujem), tega se zavedam. In me, roko na srce, to sploh ne
moti, ker – zakon negacije negacije še vedno velja, tudi v takšnem primeru (motilo
bi me, ko bi bil bebcem všečen, sprejemljiv, »razumljiv«, celo enak)…
Da pa
sem malodane zaključil komuniciranje z njimi (dobro, upoštevaje okoliščine to v
celoti ni mogoče, vedno jih nekaj ostane), odkar sem zaključil (lahko bi rekel,
da kar nekaj desetletij trajajoče) ugotavljanje, proučevanje občih umskih
NEzmožnosti, mi pa pomaga pri tem, da zmorem – občutno manjkrat samemu sebi
bebavost očitati, ker sem se z bebcem v pogovor podal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar