…ma,
glede na to, da ne iščem vernikov (mi niti najmanj niso ljubi), bom drugače
zapisal: v kolikor nisi zmožen razume(va)ti, potem je škoda tvojega časa, da ga
trošiš na moje zapise, tudi tiste zvočne, glasbene! In, verjemi, prav nič ne
bom zameril, če »me« nehaš brati, kajti – vse, kar počnem, ne počenjam zaradi
tega, da bi – zabaval neumnost!
Sedaj
pa k tistemu, zaradi česar sem se sploh odločil zapisovati, tu in zdaj. Poglej…
Kadarkoli
nekoga (ali nekaj) PRISILIŠ v to, da se izkazuje s stanji, ki niso ustrezna
stanjem, značilnim za naravno zasnovanost (tega nekoga, nečesa), mu – povzročiš
psihično okvaro! In trajajoča okvara je bolezen…
Zamisli
si ptico. Ujameš jo (potemtakem je do takrat živela na prostosti), in jo zapreš
v kletko. Velika verjetnost je, da bo poginila, pa če se še tako trudiš krog
nje, ji strežeš s hrano, svežo vodo… če pa se, slučajno, zgodi, da preživi,
potem – NIKOLI več NE bo tako zadovoljna, kot je bila takrat, ko je smela živeti skladno s svojo
zasnovanostjo! Ko je smela (po)leteti tja, takrat, in za toliko časa, kamor,
kadar in kolikor so jo vlekle (ji dopuščale) njene želje, potrebe, telesne
zmožnosti.
Zdaj pa
to prenesi na »človeštvo«, in razmisli, o sledeči trditvi:
Absolutna
večina (že itak krepko PREREDKIH) razumsko zasnovanih je – psihično okvarjenih,
obolelih! Čemu? Preprosto…
Kadar
se razum rodi sredi brezmejnega oceana umske omejenosti, sredi oceana
nagonskosti, NErazumskosti, NEumnosti, takrat ga ta ocean sili v to, da »misli«
enako, kot »misli« sam, da se obnaša enako, kot se obnaša sam, to pa razumu ni
najbolj sprejemljivo!
Malodane
VSAKO razumsko zasnovano bitje ima težave že od malega, in te težave se
začnejo, če ne prej, v vrtcu, osnovni šoli, ker…
Ja, res
je, to razumsko bitje je še mlado, in malo, pa nima nekih izkušenj, da bi na
osnovi njih do uporabnejših zaključkov dospevalo, ampak, že takrat, že v svoji
rani mladosti razmišlja, in dojema, popolnoma drugače, kot »razmišlja«, in »dojema«
okolje! Pa tu ne gre samo za vrstnike, daleč od tega, tudi za odrasle. Žal tudi
za tiste, med katerimi NE BI SMELO BITI nagonskih bitij, nerazumskih, za
učitelje, a kaj, ko pa je…
Javno
šolstvo »uspelo« s tem, da je tiste, ki so se nadudlali, nečesa, povzdignilo v
red učiteljski, pa potem tudi oni terjajo zgolj – nadudlanost nadudlanega. In
tako, kot to počneta mama in ata papagaj, ko »učita« svojo deco, papagajčke,
počnejo tudi oni, »učitelji«!
Težava
je, pri teh mladih, razumsko zasnovanih, toliko večja, kadar nimajo priložnosti
spoznati neko sebi primerno, razumsko, bitje, in v njem najti oporo, zase in
sebi. Takrat se zna namreč pripetiti to, da prvi okvari sledi druga, pa tretja…
in tako naprej, in postaja bolezensko stanje, iz časa v čas, hujše. Dobro, za
okolje je to super, kajti, slej ko prej, to bitje postane eden-izmed-nas…
končno se je naučil razmišljati, obnašati, ponosni smo nanj! Ampak…
To je
še, recimo temu tako, srečen zaključek delovanja bebavosti, obče, kajti zna se
zgoditi tudi to, da delovanje okolja takšno bitje privede v stanje popolne
telesne obnemoglosti (da, med psihosomatske bolezni sodi tudi paraliza!), morda
celo do samomora, dejanja, ki je izvršeno tik pred (dokončnim) zlomom,
psihičnim, ali pa do…
»Ljudstvo«
pravi, da je od »genija« do »norca« en sam korak. V bistvu ima, nevede, celo
prav, kajti res je – kamorkoli se obrneš, ma niti koraka ne rabiš narediti, da
v bebca trčiš! Obenem pa…
Kadar
takšna psihična obolelost zavzame tisti skrajni obseg, takrat dejansko lahko
privede do tega, da se (zgolj) potencialni »genij« (revež sploh do možnosti ni
dospel, da bi svoje umske zmožnosti preveril, izkazal!) spremeni v – povsem,
umsko, sesuto osebo, da, dobesedno, zblazni!
In tu
pomislim na tisti obči zdrav-duh-v-zdravem-telesu. Srbi bi tej »modrosti«,
obči, rekli okači-mačku-o-rep, jaz jo z eno samo besedo označim – BEDARIJA!
Zakaj? Samo radi tega, ker…
Verjemi,
prav nič ni zdravo živeti med ZDRAVIMI BEBCI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar