Pogrešal sem minomet…

Da ne bo nesporazumov – Novo leto, povsem enako sranje, kot katerikoli večer, oziroma dan, v letu, le…

Le da se, ob takšnih priložnostih, radi zberejo takšni, ki niti sebe niso zmožni nadzorovati, pa radi nadzor prepustijo alkoholu, čeprav – tudi, če ga ni, zraven, nekih bistvenih razlik ni opaziti…

Le da se, ob takšnih »praznovanjih«, še bolj kot sicer, izkazuje primitiva, tista butasta nagonskost, katero še iz votlin vlečejo…

Na nasproti ležečem bregu je nek vikendaš. Ne vem, kje sicer živi, vem pa, da je njegov sin, z družino, prišel »proslavljat« zgodovinski dogodek – menjavo enega koledarja z drugim. V mirno, sicer nepokajoče okolje. Prav…

Ja, bilo bi povsem prav, meni, in marsikomu drugemu, ko… ko se, bebec, ne bi izkazal s tem, da – kot bi bili sredi bojnega spopada, tako grozovito so donele rakete, ki jih je, očitno  z užitkom, metal v zrak. Joj, sem pomislil, ko bi mu kaka v rit zletela, naravnost v luknjo, skozi hlače… pa tudi, če po dežnik stečem…

In sem, ne prvič, dočakal ta zgodovinski trenutek, tako, da – sem, na tleh, miril našo trideset kilogramsko revico, Tiso, in da je bila dobro uro prižeta k meni, tresoča se, preplašena od pokanja, pa…

Pa se mi je, še bolj kot sicer, porodila želja »o, ko bi imel minomet, nekaj njih, tisti za enkratno uporabo, pa da tudi jaz njemu pošljem pokajoč pozdrav, in, z njim, do miru sežem!«

Kdo ve, jih je moč, kje, po sprejemljivih cenah, nabavit!